Včasih je to, da se dva razideta, dobro. Razmisli o tem, kar je doživela Jill. »Sprva,« pravi, »mi je bilo všeč, da je fanta vedno skrbelo, kje sem, kaj delam in s kom sem. Toda vse je šlo tako daleč, da nisem več mogla biti skupaj z nikomer drugim kakor z njim. Ljubosumen je bil celo, če sem bila z domačimi, še posebej z očetom. Ko sem zvezo s fantom pretrgala, se mi je zdelo, kakor da je z mene padlo velikansko breme!«

 Nekaj podobnega je doživela Sarah. Začela je opažati, da je John, fant, s katerim je hodila, sarkastičen, zahteven in osoren. »Nekoč,« se spominja, »se je na vratih prikazal tri ure prepozno! Za mamo, ki mu je odprla, se sploh ni zmenil, samo rekel je: ‚Greva. Sva že pozna.‘ Ni rekel ‚Sem pozen‘, ampak ‚Sva pozna‘. Moral bi se opravičiti ali vsaj povedati, zakaj je zamudil. Predvsem pa bi moral pokazati spoštovanje do moje mame!«

 Seveda to, da te fant oziroma dekle enkrat razočara s kakšnim dejanjem ali osebnostno potezo, še ne pomeni katastrofe za vajino zvezo. (Psalm 130:3) Toda ko je Sarah ugotovila, da ta Johnova osornost ni bila osamljen primer, ampak vedenjski vzorec, se je odločila, da bo končala zvezo.

 Kaj, če podobno kakor Jill in Sarah tudi ti ugotoviš, da oseba, s katero hodiš, ne bo primeren zakonec zate? Ne prezri svojih občutkov! Morda je najboljše, da se zveza konča, pa naj se ti je s tem še tako težko sprijazniti. V Pregovorih 22:3 piše: »Ostroumen človek opazi húdo in se skrije.«

 Res je, raziti se morda ne bo enostavno. Toda s poroko se začne zveza, ki naj bi bila trajna. Zato je boljše zdaj kratek čas prenašati bolečino kakor potem celo življenje obžalovati!