Moja družina je živela v vasi Tellancourt na severovzhodu Francije. Moj oče je bil Francoz, mama pa je Italijanka. Ko mi je bilo osem let, smo se preselili v revno, delavsko predmestje Rima. Življenje pri nas doma je postalo težko. Starša sta se zaradi finančnih težav ostro prepirala.

Pri 15 letih me je mama spodbujala, naj grem malo ven in se s kom spoprijateljim. Tako sem vedno dlje časa ostajal zdoma. Hitro sem zašel v slabo družbo. Nekega dne je k meni pristopil moški, ki je bil videti prijazen. Ponudil mi je drogo. Vzel sem jo, saj sem želel dati vtis odrasle osebe. Hitro me je potegnilo v podzemlje droge in nemorale. Večkrat sem bil spolno zlorabljen. Življenje mi je postalo nepomembno; bilo mi je vseeno, ali sem živ ali mrtev. Obupno sem bil osamljen. Pri 16 letih sem skušal narediti samomor, tako da sem spil steklenico viskija in skočil v jezero. Zaradi tega sem bil tri dni v komi.

Začel sem ceniti življenje, vendar sem postal tudi nasilen in sleparski. Ljudem sem ponujal spolne usluge, jih na njihovem domu omamil z drogami, nato pa jim pokradel vse dragocenosti. Večja kriminalna združenja so me uporabila za to, da sem po Italiji zanje prekupčeval z drogami. Pogosto sem imel težave s policijo. Videti je bilo, kakor da moje življenje nima smisla in da sem izgubil nadzor nad njim. Vseeno pa sem bil prepričan, da mora obstajati razlog, zakaj živim. Molil sem k Bogu in ga prosil, naj mi da samo eno leto sreče in miru.

Zato ker sem sodeloval s preprodajalci drog, je bilo moje življenje v nevarnosti. Pri 24 letih sem se odločil preseliti v Veliko Britanijo. Pred odhodom sem obiskal mamo. Presenečen sem bil, ko sem videl, da se o Svetem pismu z njo pogovarja Annunziato Lugarà. * Vedel sem za njegovo kriminalno preteklost, zato sem se zbal in ga vprašal, zakaj je prišel. Povedal mi je, katere večje spremembe je naredil v življenju, da bi postal Jehovova priča. Moral sem mu obljubiti, da bom v Veliki Britaniji govoril s  Pričami. Rekel sem, da bom. Toda ko sem prišel tja, sem se hitro vrnil k svojemu prejšnjemu načinu življenja.

Nekega dne sem v Londonu srečal Pričevalca, ki je na prometni ulici ponujal reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Spomnil sem se, kaj sem obljubil Annunziatu, zato sem Pričevalca prosil za svetopisemski tečaj.

To, kar sem spoznal iz Svetega pisma, me je zares osupnilo. Ganil me je denimo odlomek iz 1. Janezovega 1:9, v katerem glede Boga piše: »Bog je zvest in pravičen, zato nam bo, če se svojih grehov izpovemo, grehe odpustil in nas očistil.« Ta vrstica je name naredila močan vtis, saj sem se zaradi svojega življenjskega sloga počutil zelo umazanega. Takoj sem začel obiskovati shode v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Priče so me prisrčno sprejeli. Ko sem videl njihova tesna prijateljstva – nekaj, za čimer sem vedno hrepenel – sem želel postati del te krščanske občine, v kateri je vladalo družinsko ozračje.

Ni mi bilo težko opustiti nemoralni življenjski slog in se odpovedati drogam, veliko težje mi je bilo izboljšati svojo osebnost. Uvidel sem, da moram biti do drugih spoštljiv in obziren. Pravzaprav se še vedno bojujem z nekaterimi slabimi lastnostmi. Toda z Jehovovo pomočjo mi uspeva. Šest mesecev za tem, ko sem začel preučevati Sveto pismo, sem se krstil in postal Jehovova priča. To je bilo leta 1997.

Po krstu sem se poročil z mlado Barbaro, ki je nedavno tudi sama postala Jehovova priča. Ko je eden mojih starih prijateljev videl, koliko sem se spremenil, je začel preučevati Sveto pismo. Sčasoma je postal Priča in njegova sestra prav tako. Nato je Sveto pismo začela preučevati tudi babičina sestra, ki je imela čez 80 let. Krstila se je še pred svojo smrtjo.

V krajevni krščanski občini sem starešina. Z ženo večino svojega časa posvečava poučevanju drugih, in sicer italijansko govorečim posameznikom v Londonu pomagava spoznati, kaj uči Sveto pismo. Včasih postanem potrt zaradi stvari, ki sem jih delal v preteklosti, toda Barbara mi je v veliko oporo. Končno imam stabilno družinsko življenje, po katerem sem od nekdaj hrepenel, imam pa tudi ljubečega Očeta, ki sem si ga vedno želel. Boga sem prosil za eno leto sreče in miru, toda dal mi je veliko več!