NIČ ni videti bolj nemočno kakor novorojenček. Ko smo privekali na svet, je bila naša varnost povsem odvisna od staršev. Ko smo se naučili hoditi, smo srečevali tujce, ki so bili v naših očeh videti kakor velikani. Če staršev ni bilo v bližini, nas je bilo teh velikanov strah. Ko pa smo mamo ali očeta prijeli za roko, smo se počutili varne.

V otroštvu sta bila naše zdravje in sreča odvisna od ljubezni in spodbude naših staršev. Ko smo dojeli, da nas imajo starši radi, nam je to okrepilo občutek varnosti. Kadar so nam zagotovili, da kaj dobro opravljamo, smo se počutili bolj samozavestne in smo lepo napredovali.

Med odraščanjem so nam tudi tesni prijatelji priskrbeli dodatno varnost. V njihovi družbi nam je bilo prijetno in zaradi njih je bilo šolsko okolje videti manj strašljivo.

To, kar smo opisali, je seveda idealno otroštvo. Nekateri mladi najdejo le malo prijateljev in vse preveč otrok je deležno le pičle starševske podpore. »Vsakič ko vidim slike enotnih družin, ki delajo kaj skupaj, pomislim ‚Ko bi le bilo tudi pri nas tako, ko sem bila še deklica‘,« priznava Melissa. * Morda se tudi vi počutite enako.

Morda vam je v zgodnjih letih otroštva, ko ste se še oblikovali kot oseba, primanjkovalo samozavesti. Mogoče ste bili deležni le malo ljubezni in spodbud. Morda se spominjate nenehnih prepirov svojih staršev, kar je nazadnje privedlo do razpada njunega zakona – do ločitve, za katero ste morda zgrešeno krivili sebe. Ali še hujše, mogoče vas je eden od staršev verbalno ali fizično zlorabljal.

Kako se morda odzovejo otroci, ki jih mučijo občutki negotovosti? Nekateri začnejo v svojih najstniških letih jemati droge ali popivati. Drugi se pridružijo tolpam, saj jih to navda z občutkom pripadnosti. Negotovi najstniki se morda v iskanju ljubezni in naklonjenosti spustijo v romantično zvezo. Toda takšne zveze se le redko obdržijo in njihov razpad ponavadi povzroči celo še večjo negotovost.

 Ranljivi najstniki, ki se jim uspe ogniti takšnim večjim nevarnostim, morda kljub temu odraščajo z nizkim samospoštovanjem. »Postala sem prepričana, da sem nekoristna, saj mi je to mama nenehno govorila,« pojasni Ana. »Ne spomnim se, da bi me kdaj pohvalila ali mi izkazala naklonjenost.«

Okolje, v katerem smo odraščali, ni edini vzrok za občutke negotovosti. Morda so ti posledica mučne razveze, tegob starosti ali pa celo zaskrbljenosti zaradi zunanjega videza. Naj bo vzrok takšen ali drugačen, ti občutki nas lahko oropajo sreče in škodijo našim odnosom z drugimi. Kako se lahko z njimi spoprimemo?

Vedeti moramo, da nam je na voljo pomoč. Vsi imamo nekoga, ki nam lahko pomaga in nam želi pomagati – samega Boga.

Bog nam po svojem preroku Izaiju sporoča naslednje: »Ne oziraj se plaho naokrog, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal. Podpiral te bom s svojo desnico pravičnosti.« (Izaija 41:10, 13) Kako tolažilna je misel, da nas Bog želi tako rekoč prijeti za roko! Zato ni treba, da nas je strah!

Sveto pismo omenja Božje častilce, ki so v sebi čutili tesnobo, vendar so se naučili prijeti Boga za roko. Ana, Samuelova mama, se je počutila kot zguba, ker ni mogla imeti otrok. Zaradi svoje neplodnosti je bila pogosto tarča posmeha. Izgubila je apetit in večkrat jokala. (1. Samuelova 1:6, 8) Ko pa je Bogu izlila svoje srce, ni bila več potrta. (1. Samuelova 1:18)

Tudi psalmista Davida so včasih obhajali občutki negotovosti. Kralj Savel ga je več let skušal uloviti. Tako se je David večkrat znašel v smrtni nevarnosti in včasih se je počutil, kakor da se utaplja v svojih težavah. (Psalm 55:3–5; 69:1) Kljub vsemu temu je napisal: »V miru bom legel in spal, saj mi ti, Jehova, daješ, da varno prebivam.« (Psalm 4:8)

Oba, Ana in David, sta svoje čustveno breme zvrnila na Jehova in občutila, da ju res podpira. (Psalm 55:22) Kako ju lahko v tem posnemamo?

1. Naučimo se zaupati Jehovu kot očetu.

Jezus nas je spodbudil, naj spoznamo njegovega Očeta, »edinega pravega Boga«. (Janez 17:3) Apostol Pavel nam glede Boga zagotavlja, da »ni daleč nikomur izmed nas«. (Apostolska dela 17:27) »Približajte se Bogu, in se vam bo približal,« je napisal Jakob. (Jakob 4:8)

Spoznanje, da imamo nebeškega Očeta, ki nas ima rad in mu je mar za nas, je ključnega pomena, da se lahko spoprimemo z zaskrbljenostjo. Za takšno zaupanje v Boga je morda res potreben čas, toda mnogi so ugotovili, da jim to zares pomaga. »Ko je Jehova postal moj oče, sem končno imela nekoga, ki sem mu lahko izrazila svoje občutke,« pravi Caroline. »To mi je prineslo veliko olajšanje!«

»Jehova mi je pomagal, da sem se počutila varno, ko sem ostala povsem sama brez staršev,« se spominja Rachel. »Z njim sem se lahko pogovarjala in ga prosila, naj mi pomaga pri mojih težavah. In res mi je pomagal.« *

2. Poiščimo duhovno družino.

Jezus je učence učil, naj drug na drugega gledajo kot na brate in sestre. »Vsi vi pa ste bratje,« jim je rekel. (Matej 23:8) Želel je, da bi se njegovi pravi učenci med seboj imeli radi in da bi postali nekakšna velika duhovna družina. (Matej 12:48–50; Janez 13:35)

Krščanska občina Jehovovih prič se iskreno trudi zagotoviti toplino in tolažbo prave duhovne družine. (Hebrejcem 10:24, 25) Mnogi so ugotovili, da so občinski shodi kakor blagodejno mazilo, ki zdravi čustvene praske in ureznine.

»V krajevni občini sem imela posebno prijateljico, ki je razumela bolečino, ki me je mučila,« se spominja Eva. »Poslušala me je, mi brala svetopisemske vrstice in molila z menoj. Tako mi je zagotovila, da nisem sama. Pomagala mi je, da sem o nekaterih stvareh odkrito spregovorila in se razbremenila. Zahvaljujoč njeni podpori, sem se počutila vedno bolj varno.« Rachel pa doda: »V krščanski občini sem dobila ‚mamo in očeta‘. Vsi so mi pomagali, da sem se resnično počutila ljubljeno in varno.«

 3. Do drugih bodimo ljubeči in prijazni.

S tem da smo do drugih ljubeči in prijazni, si gradimo trajna prijateljstva. Jezus je rekel: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35) Nedvomno bomo ugotovili, da bolj ko bomo drugim izkazovali ljubezen, več je bomo sami deležni. »Dajajte, in se vam bo dalo,« je rekel Jezus svojim učencem. (Luka 6:38)

Izkazovanje in prejemanje ljubezni nam pomaga, da se počutimo bolj varne. Sveto pismo namreč pravi: »Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:8) »Vem, da nekatera negativna mnenja, ki jih imam o sebi, preprosto ne držijo,« priznava María. »Proti negativnemu razmišljanju se bojujem tako, da pomagam drugim in pozabim nase. Kadar naredim kaj za druge, sem vedno zadovoljna.«

Omenjeni koraki niso »magična formula«, ki bi zagotovila takojšnjo in trajno rešitev. Lahko pa so nam v veliko pomoč. »Še vedno imam občutke negotovosti,« priznava Caroline. »Toda zdaj se bolj cenim. Vem, da je Bogu mar zame. Imam tudi veliko tesnih prijateljev, ki me prav tako navdajajo z občutkom varnosti.« Rachel čuti enako. »Včasih me preplavi žalost,« pravi. »Vendar imam duhovne brate in sestre, na katere se lahko obrnem za nasvet, takšne, ki mi pomagajo na stvari gledati pozitivno. Kar pa je še pomembnejše, imam nebeškega Očeta, s katerim se pogovarjam vsak dan. To pa vse spremeni.«

Obstaja tudi trajna rešitev. Sveto pismo opisuje prihajajoči novi svet, kjer se bo vsakdo počutil varnega. Božja Beseda obljublja: »Vsak bo sedel pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo plašil.« (Miha 4:4) Takrat ne bo nihče ogrožal naše varnosti, prav tako nam ne bo nihče storil nič žalega. Celo globoko ukoreninjene travme iz preteklosti ne bodo več prišle na misel. (Izaija 65:17, 25) Bog in njegov Sin, Kristus Jezus, bosta vzpostavila pravičnost. Rezultat tega »bosta mirnost in brezskrbnost za vselej«. (Izaija 32:17)