ALI poznaš kakega oznanjevalca, najsibo brata ali sestro, ki se je preselil v tujo državo, kjer potrebujejo več oznanjevalcev Kraljestva? Ali si se že kdaj vprašal: »Kaj jih motivira, da služijo v tujini? Kako se pripravijo na takšno služenje? Ali bi bil tudi sam zmožen česa takega?« Najboljši način, da bi dobili odgovore na ta vprašanja, bi bil seveda ta, da bi se pogovorili s temi brati in sestrami. Pa naredimo to.

Kaj te je navedlo na razmišljanje o tem, da bi služil v tuji državi, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva? Amy, ki je sedaj stara okoli 35 let, prihaja iz Združenih držav. Takole pove: »Več let sem razmišljala o tem, da bi služila v tujini, toda bilo je videti, kakor da ta cilj ni v okviru mojih zmožnosti.« Zakaj se je premislila? »Leta 2004 sta me zakonca, ki služita v Belizeju, povabila, naj ju obiščem in z njima pioniram en mesec. Res sem to storila, in zelo mi je bilo všeč! Naslednje leto sem se preselila v Gano, da bi tam pionirala.«

Stephanie, ki je sedaj v svojih poznih dvajsetih letih in prav tako prihaja iz Združenih držav, je pred nekaj leti dobro pretehtala svoje okoliščine in razmišljala: »Sem dobrega zdravja in nimam družinskih obveznosti. Za Jehova bi lahko naredila veliko več, kot delam zdaj.« Takšna poštena samopreiskava jo je spodbudila, da se je preselila v Gano, zato da bi lahko še več oznanjevala. Zakonca Filip in Ida iz Danske sta pionirja v svojih zgodnjih šestdesetih letih. Vedno sta sanjala o tem, da bi se preselila na področje, kjer je večja potreba po oznanjevalcih. Iskala sta načine, kako bi uresničila svoje sanje. »Ko se je ponudila priložnost,« pravi Filip, »je bilo tako, kot da bi nama Jehova rekel: ‚Pojdita!‘« Leta 2008 sta se preselila v Gano in tam služila več kot tri leta.

 Hans in Brook, zakonca in pionirja v svojih tridesetih letih, služita v Združenih državah. Leta 2005 sta sodelovala pri pomoči žrtvam, ki jih je prizadel orkan Katrina. Kasneje sta se prijavila, da bi pomagala pri mednarodnih gradbenih projektih, vendar ju niso povabili k sodelovanju. »Nato pa,« se spominja Hans, »sva na zborovanju poslušala govor, v katerem je bilo omenjeno, da se je kralj David sprijaznil s tem, da mu ni dovoljeno graditi templja, in je zato spremenil svoj cilj. Ta misel nama je pomagala uvideti, da ni prav nič narobe, če posameznik spremeni svoje teokratične cilje.« (1. krn. 17:1–4, 11, 12; 22:5–11) Brook še doda: »Jehova je želel, da potrkava na druga vrata.«

Ko sta Hans in Brook od svojih prijateljev, ki služijo v drugih državah, slišala izredno zanimiva doživetja, ju je to spodbudilo, da poskusita pionirati v tujini. Leta 2012 sta odpotovala v Gano. Tam sta lahko služila štiri mesece ter pomagala občini v znakovnem jeziku. Čeprav sta se morala vrniti v Združene države, jima je to, da sta služila v Gani, okrepilo željo, da ohranita delo v prid Kraljestva na prvem mestu v svojem življenju. Do zdaj sta pomagala pri gradnji podružničnih prostorov v Mikroneziji.

Kako si se pripravil na služenje tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva? »V Stražnem stolpu sem raziskala članke, ki so govorili o služenju tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih,« pravi Stephanie. * »O svoji želji, da bi služila v tujini, sem govorila tudi z občinskimi starešinami ter okrajnim nadzornikom in njegovo ženo. Predvsem pa sem svoj cilj večkrat omenila v molitvah Jehovu.« Stephanie je obenem še naprej živela preprosto, zaradi česar je lahko dajala nekaj denarja na stran, da bi se preživljala, ko bi služila v tujini.

Hans pripoveduje: »K Jehovu sva molila za vodstvo, saj sva želela oditi  tja, kamor bi naju usmeril. V molitvah sva omenjala tudi določni datum, ko sva želela svoje načrte spremeniti v dejanja.« Z ženo sta pisala štirim podružnicam. Ko sta prejela izredno pozitiven odgovor iz podružnice v Gani, sta odpotovala tja in v državi nameravala ostati dva meseca. »Z občino nama je bilo tako lepo sodelovati,« pravi Hans, »da sva najin obisk kar podaljšala.«

George in Adria, zakonca v svojih poznih tridesetih letih iz Kanade, sta vedno imela v mislih, da Jehova blagoslavlja dobre odločitve, in ne zgolj dobrih namenov. Zato sta za dosego cilja storila nekaj odločnih korakov. Povezala sta se s sestro, ki je služila v Gani, in sicer tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, ter ji postavila najrazličnejša vprašanja. Pisala sta tudi podružnicama v Kanadi in Gani. »Poleg tega sva skušala svoje življenje še bolj poenostaviti,« pravi Adria. Takšne odločitve so jima omogočile, da sta se leta 2004 preselila v Gano.

Na katere izzive si naletel po selitvi v tujino in kako si se z njimi spoprijel? Amy se je na začetku morala spoprijeti z domotožjem. »Vse je bilo tako drugače, kot sem bila navajena.« Kaj ji je pomagalo? »To, da so me družinski člani poklicali in mi govorili, kako zelo cenijo delo, ki ga opravljam, mi je pomagalo, da sem nenehno imela v mislih, zakaj sem se odločila preseliti. Kasneje smo z družino začeli uporabljati videopogovore. Ker smo lahko videli drug drugega, nisem imela občutka, da bi bila moja družina tako daleč stran.« Amy pove, da  se je v novem kraju spoprijateljila z izkušeno sestro, ki ji je pomagala razumeti drugačne navade. »Moja prijateljica je postala oseba, na katero sem se lahko vedno obrnila po pomoč, kadar nisem razumela, zakaj so se drugi odzvali na določen način. Z njeno pomočjo sem se naučila, kaj delati in česa se ogibati, kar je bilo zelo koristno, da sem lahko z veseljem oznanjevala.«

George in Adria pripovedujeta, da se jima je, ko sta prvič odpotovala v Gano, zazdelo, kakor da se je čas zavrtel nazaj. »Namesto pralnega stroja sva uporabljala čeber. Glede pripravljanja obrokov je bilo videti, da porabiva desetkrat več časa, kot sva ga običajno,« pove Adria. »Toda čez čas so precej težke razmere enostavno postale nove izkušnje.« Brook pravi: »Resda moramo pionirji premagovati različne ovire, vendar živimo zadovoljno. Ko združimo skupaj vse, kar smo spodbudnega doživeli, tvori to čudovit šopek spominov, ki jih cenimo kakor zaklad.«

Zakaj drugim priporočaš takšno obliko službe v prid Kraljestva? »Oznanjevanje na področju, kjer prideš v stik s posamezniki, ki so tako željni učenja resnice, da si želijo vsak dan s tabo preučevati Biblijo, ti prinese veliko veselja,« pravi Stephanie. »To, da sem se preselila in služim na področju, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, je bila ena najboljših odločitev, kar sem jih kdaj sprejela!« Leta 2014 se je poročila z Aaronom in danes skupaj služita v ganski podružnici.

»To je tako lepa izkušnja,« pravi Christine, pionirka iz Nemčije, ki je sedaj v svojih zgodnjih tridesetih letih. Preden se je preselila v Gano, je služila v Boliviji. Takole pravi: »Ker sem bila daleč stran od družine, sem se po pomoč vedno obračala na Jehova. Postal mi je bolj resničen kot kdaj prej. Poleg tega okušam izredno enotnost, ki jo lahko najdemo med Jehovovim ljudstvom. To služenje mi je obogatilo življenje.« Christine se je nedavno poročila z Gideonom in skupaj še naprej služita v Gani.

Filip in Ida nam povesta, kako sta pomagala napredovati biblijskim učencem. »Ponavadi sva imela 15 ali več svetopisemskih tečajev, potem pa sva število teh zmanjšala na deset, tako da sva lahko učence temeljiteje poučevala.« Ali je učencem to koristilo? Filip pove: »Preučeval sem z mladeničem Michaelom. Fant je lahko preučeval vsak dan in na tečaj se je tako dobro pripravil, da sva knjigo Sveto pismo uči končala v enem mesecu. Zatem je postal nekrščeni oznanjevalec. Prvi dan, ko sva bila na oznanjevanju, me je vprašal: ‚Bi mi lahko pomagal pri mojih svetopisemskih tečajih?‘ Presenečeno sem ga pogledal. Michael je pojasnil, da je začel tri tečaje in da potrebuje nekoliko pomoči pri vodenju.« Pomislite, potreba po več učiteljih je tako velika, da so celo biblijski učenci že biblijski učitelji!

Amy se spominja, da je zelo hitro opazila potrebo po več oznanjevalcih: »Kmalu po prihodu v Gano smo oznanjevali v neki majhni vasi in iskali gluhe. Nismo našli le enega, ampak kar osem gluhih, in to samo v tej vasi!« Medtem se je Amy poročila z Ericom in skupaj služita kot posebna pionirja. Pridružila sta se občini v znakovnem jeziku in pomagata nekaterim od več kot 300 gluhih oznanjevalcev in zainteresiranih posameznikov v deželi. Georgeu in Adrii je služenje v Gani omogočilo, da sta iz prve roke okusila, kaj pomeni biti misijonar. Kako zelo sta bila zato vesela, ko so ju povabili v 126. razred šole Gilead! Danes služita kot misijonarja v Mozambiku.

Prav lepo je videti tako veliko Prič iz drugih držav, da skupaj s krajevnimi brati in sestrami marljivo sodelujejo pri žetvi. (Jan. 4:35) Vsak teden se v Gani krsti povprečno 120 posameznikov. Podobno kot 17 bratov in sester, ki so se v Gano preselili kot pomoč, se je tudi več tisoč oznanjevalcev po svetu iz ljubezni do Jehova voljno dalo na razpolago. Služijo na področjih, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva. Takšni voljni delavci gotovo razveseljujejo Jehovovo srce! (Ps. 110:3; Preg. 27:11)