RENEÉ, sestra, ki je stara okoli 35 let, je odraščala v Avstraliji v družini gorečih Prič. »Večkrat smo se preselili, da bi pomagali tam, kjer so bolj potrebovali oznanjevalce Kraljestva,« pravi. »Oče in mama sta poskrbela, da je bilo naše življenje zanimivo, vznemirljivo in zabavno! Ko sem kasneje sama postala mati dveh otrok, sem želela, da bi tudi onadva tako živela.«

 Njen mož Shane, ki je star malo manj kot 40 let, je podobno razmišljal. Takole pojasnjuje: »Po rojstvu najinega drugega otroka sva v Stražnem stolpu brala o družini Prič, ki se je z jadrnico odpravila na otočje Tonga v jugozahodnem delu Tihega oceana, da bi tam oznanjevala. * Ta članek naju je spodbudil, da sva pisala podružnici Jehovovih prič v Avstraliji in na Novi Zelandiji in jih vprašala, kam bi lahko šli, da bi pomagali oznanjevati. * V odgovoru so predlagali, naj se preselimo v Tongo – ravno tisto državo, o kateri sva brala!«

Shane, Reneé ter njuna otroka Jacob in Skye so se bili po približno letu bivanja v Tongi zaradi nemirov prisiljeni vrniti v Avstralijo, vendar niso pozabili svojega cilja, da bi oznanjevali na drugih področjih. Leta 2011 so se preselili na Norfolk, majhen tihomorski otok, ki leži okoli 1500 kilometrov vzhodno od Avstralije. Ali je bila njihova odločitev dobra? Danes 14-letni Jacob pravi: »Jehova ni skrbel le za nas, ampak tudi za to, da je bilo oznanjevanje zabavno!«

Podobno kakor Shane, Reneé in njuna otroka so se tudi mnoge druge družine Prič voljno dale na razpolago za to, da bi služile tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev. Kaj jih je k temu spodbudilo?

Burnett in Simone, zakonca, ki sta sredi tridesetih let, ter njuna sinova Eston in Caleb, stara 12 in 9 let, so se preselili v Burketown, odročno mesto v avstralski zvezni državi Queensland. »Priče so tu oznanjevali samo vsake tri ali štiri leta,« pojasnjuje Burnett. »Mnogi ljudje so se zanimali za dobro novico. Želeli smo jim omogočiti, da bi redno imeli svetopisemski tečaj.«

Mark in Karen, ki sta stara malo čez 50 let, sta služila v več občinah blizu Sydneyja v Avstraliji, nato pa sta se skupaj z otroki, Jessico, Jimom in Jackom, preselila v Nhulunbuy, oddaljeno rudarsko skupnost v Severnem teritoriju. Mark pove: »Rad imam ljudi, zato sem želel služiti tam, kjer je veliko dela v občini in na področju.« Karen pa ni bila ravno navdušena nad selitvijo. »Ampak na prigovarjanje Marka in drugih sem se odločila, da bom poskusila,« pravi. »Zdaj sem vesela, da sem to storila!«

Leta 2011 so se Benjamin in Carolyn ter njuni hčerki Jade in Bria, ki še nista hodili v šolo, preselili iz avstralske zvezne države Queensland nazaj v Vzhodni Timor, državico na otoku Timor v Indonezijskem otočju. »S Carolyn sva v preteklosti že služila v Vzhodnem Timorju kot posebna pionirja,« pravi Ben. »Tukaj je bilo čudovito oznanjevati in soverniki so nama zelo radi pomagali. Ko sva odhajala, se nama je trgalo srce. Zatrdno sva se odločila, da se bova nekoč vrnila. Ko sta se nama rodila otroka, svojih načrtov nisva spremenila, ampak sva jih samo preložila.« Carolyn dodaja: »Želela sva, da bi bila najina otroka v družbi misijonarjev, betelčanov in posebnih pionirjev ter da bi pri služenju Jehovu kar najbolj uživala.«

Jezus je svojim sledilcem dejal: »Kdo od vas, na primer, ki hoče sezidati stolp, se prej ne usede in izračuna stroškov?« (Luk. 14:28) Zato je zelo pomembno, da si družina, ki se namerava preseliti, naredi dober načrt. O čem naj bi razmislili?

DUHOVNOST: »Želeli smo se razdajati za druge, ne pa jim biti v breme,« pove Ben. »Zato smo se pred selitvijo duhovno okrepili. Poleg tega smo več oznanjevali in sodelovali v drugih občinskih dejavnostih.«

Prej omenjeni Jacob pravi: »Pred selitvijo na otok Norfolk smo v Stražnem stolpu in Prebudite se! prebrali veliko življenjskih zgodb o družinah, ki so se preselile tja, kjer so potrebovali več oznanjevalcev. Pogovarjali smo se o težavah, s katerimi so se spoprijemale, in o tem, kako je Jehova skrbel zanje.« Njegova sestra, 11-letna Skye, dodaja: »Veliko sem molila sama, pa tudi skupaj z mamico in atijem.«

ČUSTVA: Reneé se spominja: »Ker smo živeli blizu družine in dobrih prijateljev ter v kraju, ki mi je bil zelo pri srcu, bi bilo najlažje ostati tukaj. Vendar  nisem želela premlevati o tem, čemu vse se bom morala odreči, ampak sem raje premišljevala, kako bo selitev koristila naši družini.«

KULTURA: Mnoge družine se na novo okolje pripravijo tako, da se o njem pozanimajo. »O Nhulunbuyju smo prebrali vse, kar smo našli,« pravi Mark. »Tamkajšnji bratje so bili tako prijazni, da so nam pošiljali krajevni časopis, iz katerega smo malo bolje spoznali prebivalce in njihovo kulturo.«

Shane, ki se je preselil na otok Norfolk, dodaja: »Predvsem sem se trudil kazati krščanske lastnosti. Vedel sem, da bom lahko kjer koli na svetu dobro shajal z ljudmi, če bom iskren, blag, pošten in marljiv.«

Tisti, ki se v novem okolju uspešno znajdejo, pravijo, da sta takrat, ko se pojavijo nepričakovane težave, zelo pomembna prilagodljivost in pozitiven pogled. Poglejmo si nekaj zgledov:

Reneé se spominja: »Naučila sem se opravljati stvari na različne načine. Ko je denimo morje okoli otoka Norfolk razburkano, se tovorne ladje ne morejo zasidrati v pristanišču, zaradi česar lahko začne primanjkovati živil in so draga. Zato sem se naučila, da sem pri pripravi hrane iznajdljiva.« Njen mož Shane dodaja: »Poleg tega pazimo na izdatke, zato da ne bi prekoračili tedenskega proračuna.«

Njun sin Jacob pa je imel drugo težavo. »V naši novi občini je bilo poleg nas samo sedem bratov in sester, in vsi so bili odrasli. Tako nisem imel nobenih vrstnikov! Toda ko sem šel s starejšimi na oznanjevanje, smo kmalu postali prijatelji.«

Jim, ki je sedaj star 21 let, je bil v podobni okoliščini. »Najbližja občina je od naše v Nhulunbuyju oddaljena skoraj 730 kilometrov, zato kar najbolj izkoristimo zbore in zborovanja. Da bi lahko čim več uživali v družbi bratov in sester, pridemo že zgodaj. Ti dogodki so za nas vrhunci leta!«

V Svetem pismu piše: »Jehovov blagoslov je ta, ki bogati.« (Preg. 10:22) Številni bratje in sestre po svetu, ki so se preselili tja, kjer je malo oznanjevalcev, so resničnost teh navdihnjenih besed izkusili na lastni koži.

»Največji blagoslov je ta, da je naša selitev zelo dobro vplivala na najine otroke,« pove Mark. »Starejša popolnoma zaupata Jehovu, da bo poskrbel za tiste, ki dajejo delo v prid Kraljestva na prvo mesto. Tega zaupanja si ne moreš kupiti.«

Shane pravi: »Sedaj sem si dosti bolj blizu z ženo in otrokoma. Ko pripovedujejo, kaj vse je Jehova storil za njih, sem resnično zadovoljen.« Sin Jacob ima podobne občutke: »Tukaj se imam zares lepo. Tako vesel sem, da smo prišli sem!«