LETA 1991 so bili Jehovove priče v Rusiji neizmerno veseli, ko so oblasti umaknile dolgoletno prepoved njihovega delovanja in jih uradno priznale. Takrat si je le malokdo predstavljal, da se bo njihovo število do danes podeseterilo – da jih bo približno 170.000! Med temi neutrudnimi oznanjevalci Kraljestva so tudi bratje in sestre, ki so se preselili v Rusijo, da bi pomagali pri duhovni žetvi. (Mat. 9:37, 38) Pa spoznajmo nekatere od njih.

Matthew iz Velike Britanije je imel 28 let, ko so v Rusiji umaknili prepoved našega delovanja. Tisto leto je bilo na zborovanju v enem od govorov rečeno, da občine v Vzhodni Evropi potrebujejo pomoč. Govornik je kot primer navedel občino v Sankt Peterburgu, ki je imela le enega strežnega služabnika in nobenega starešina. Oznanjevalci v tej občini pa so vodili več sto svetopisemskih tečajev! »Po koncu govora,« pravi Matthew, »nisem in nisem mogel nehati premišljevati o Rusiji, zato sem k Jehovu molil še posebej glede svoje želje, da bi se tja preselil.« Prihranil je nekaj denarja, prodal večino svojega imetja in se leta 1992 preselil v Rusijo. Kako mu je šlo v novih okoliščinah?

»Precej težav sem imel z učenjem jezika,« se spominja. »Z ljudmi nisem bil zmožen voditi dobrih duhovnih pogovorov.« Naslednja težava je bila najti stanovanje. »Sploh ne vem več, kolikokrat sem se moral na hitro preseliti iz enega stanovanja v drugo.« Matthew je kljub tem začetnim oviram prepričan: »Selitev v Rusijo je bila najboljša odločitev v mojem življenju.« Takole pojasnjuje: »Tukaj sem se naučil še bolj zanašati na Jehova in večkrat sem občutil njegovo vodstvo.« Kasneje je bil postavljen za starešina in posebnega pionirja, zdaj pa dela v podružničnem uradu nedaleč od Sankt Peterburga.

Hiro z Japonske je leta 1999 pri 25 letih diplomiral v Strežnospopolnjevalni šoli. Eden od učiteljev ga je spodbudil, naj gre služit v tujino. Hiro je slišal, da v  Rusiji potrebujejo pomoč, zato se je začel učiti ruščino. Storil pa je še nekaj praktičnega. »Za pol leta sem odšel v Rusijo,« se spominja. »Tja sem se odpravil novembra, da bi videl, ali bom lahko prenašal hude zime.« Potem ko je brez težav prestal zimo, se je vrnil domov in živel zelo skromno, zato da bi prihranil dovolj denarja za ponovni odhod v Rusijo – tokrat za stalno.

Zdaj je v Rusiji že dvanajst let in je medtem služil v več občinah. Nekajkrat se je zgodilo, da je kot edini starešina skrbel za več kot 100 oznanjevalcev. V neki občini je vsak teden imel večino točk na službenem shodu ter vodil Teokratično strežbeno šolo in preučevanje Stražnega stolpa. Povrhu pa je še v petih skupinah vodil občinsko preučevanje knjige. Poleg tega je opravljal številne pastirske obiske. Tistih let se takole spominja: »V veliko veselje mi je bilo, da sem brate in sestre lahko duhovno krepil.« Kako nanj vpliva to, da služi tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih? »Že pred odhodom v Rusijo sem bil starešina in pionir, toda zdi se mi, da sem tukaj z Jehovom vzpostavil povsem nov odnos. Na vseh področjih življenja sem se naučil še bolj zaupati vanj.« Hiro se je leta 2005 poročil s Svetlano in skupaj še naprej pionirata.

Matthew, ki je star 34 let, in njegov 28-letni brat Michael prihajata iz Kanade. Obiskala sta Rusijo in sta bila začudena, ko sta opazila, da so na shodih mnogi novi, vendar le malo bratov in sester, ki bi lahko z njimi preučevali. Matthew pravi: »Na shodih v občini, ki sem jo obiskal, je bilo tudi po 200 navzočih, vendar sta vse shode vodila samo starešina, ki je bil že v letih, in mlad strežni služabnik. Ko sem to videl, je v meni zrasla želja, da bi se tja preselil in pomagal bratom in sestram.« V Rusijo se je preselil leta 2002.

Štiri leta zatem se je v Rusijo preselil še Michael in hitro opazil, da je še vedno velika potreba po bratih in sestrah. Ker je bil strežni služabnik, so mu zaupali nalogo, da skrbi za računovodstvo, literaturo in področja. Prosili so ga tudi, da bi prevzel delo, ki ga običajno opravlja občinski tajnik, da bi imel javne govore ter pomagal pri organizaciji zborov in pri gradnji kraljestvenih dvoran. Pravzaprav občine še danes potrebujejo precej pomoči. Skrbeti za številne naloge v občini je naporno delo, vendar Michael, ki je zdaj starešina, pravi: »To, da pomagam bratom in sestram, me navdaja z velikim zadovoljstvom. Svojega življenja ne bi mogel bolje izkoristiti!«

Medtem sta se oba poročila, Matthew z Marino, Michael pa z Olgo. Vsi štirje zdaj skupaj z mnogimi drugimi brati in sestrami, ki so se voljno dali na razpolago, pomagajo rastočim občinam.

Ko je bila Tetjana leta 1994 stara 16 let, je v njeni občini v Ukrajini začelo služiti šest posebnih pionirjev iz Češke, Poljske in Slovaške. Nanje ima lepe spomine. »Ti goreči pionirji so bili dostopni in prijazni ter so zelo dobro poznali Biblijo,« pravi. Videla je, da jih je Jehova blagoslavljal zaradi njihove požrtvovalnosti, in si rekla: »Tudi jaz bi tako živela.«

Dober zgled teh pionirjev je Tetjano spodbudil, da je med šolskimi počitnicami odšla s soverniki na oddaljena področja v Ukrajini in Belorusiji, kjer Priče še niso oznanjevali. Na teh oznanjevalskih potovanjih je tako zelo uživala, da se je odločila preseliti v Rusijo in se še bolj posvetiti oznanjevanju. Najprej je v Rusijo odšla za krajši čas, da bi obiskala neko sestro, ki se je preselila iz tujine. Poleg tega si je želela poiskati službo, ki bi ji omogočala, da bi se preživljala in hkrati pionirala. Pozneje, leta 2000, pa se  je tja za stalno preselila. Ali je bila ta sprememba zanjo težka?

Tetjana se spominja: »Ker si nisem mogla privoščiti stanovanja, sem morala živeti v najeti sobi. Takšne bivalne razmere so bile sila neugodne. Včasih sem se hotela kar vrniti domov. Vendar mi je Jehova vedno pomagal doumeti, da se splača vztrajati.« Danes Tetjana služi v Rusiji kot misijonarka. Takole sklene: »V vseh teh letih, odkar živim zunaj svoje domovine, sem si pridobila neprecenljive izkušnje in stkala številna prijateljstva. In kar je še pomembnejše, v tem času je moja vera postala močnejša.«

Masako iz Japonske, ki jih ima sedaj malo čez 50, si je dolgo želela postati misijonarka, toda zaradi težav z zdravjem te želje ni mogla uresničiti. Vseeno pa se je, potem ko se ji je zdravje malce izboljšalo, preselila v Rusijo, da bi pomagala pri duhovni žetvi. Ni ji bilo lahko najti primernega stanovanja in zanesljivega dela. Kot pionirki se ji uspeva preživljati tako, da inštruira japonščino in čisti. Kaj ji pomaga vztrajati?

Ko se ozre na dobrih 14 let svojega življenja v Rusiji, pravi: »Veselje, ki mi ga daje oznanjevanje, odtehta vsakršno stisko. Življenje tistega, ki oznanjuje tam, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih, je razgibano in vznemirljivo.« Dodaja še: »To, da sem na lastne oči videla, kako mi je Jehova v vseh teh letih priskrbel hrano, obleko in streho nad glavo, je zame sodobni čudež.« Masako je v preteklosti pomagala sodelovati tudi pri duhovni žetvi v Kirgizistanu. Ker govori angleško, kitajsko in ujgursko, lahko oznanjuje tudi v teh jezikih. Trenutno pionira v Sankt Peterburgu.

Družine, ki živijo v nestabilnih ekonomskih razmerah, se pogosto preselijo v drugo deželo zaradi boljšega gmotnega položaja. Nekatere družine pa se podobno kot Abraham in Sara iz davnine preselijo zaradi duhovnih ciljev. (1. Mojz. 12:1–9) Poglejmo si zgled Mihajla in Inge, zakoncev iz Ukrajine, ki sta  se v Rusijo preselila leta 2003. Že kmalu po prihodu sta našla ljudi, ki so hrepeneli po svetopisemski resnici.

Mihajlo pravi: »Nekoč sva oznanjevala na področju, kjer Priče niso še nikoli oznanjevali. Neki starejši moški je odprl vrata in vprašal: ‚Ali sta oznanjevalca?‘ Ko sva mu pritrdila, je odvrnil: ‚Vedel sem, da boste nekega dne prišli. Nemogoče je, da se Jezusove besede ne bi izpolnile.‘ Nato je citiral Matej 24:14.« Mihajlo dodaja: »Na tem področju sva našla skupino približno desetih baptistk, ki so si iskreno želele spoznati resnico. Imele so knjigo Večno živeti in so si z njo vsak konec tedna pomagale pri preučevanju Biblije. Pri njih sva se zadržala kar nekaj ur. Odgovarjala sva jim na vprašanja, z njimi pela kraljestvene pesmi in ostala na kosilu. Ta obisk sodi med moje najlepše spomine.« Mihajlo in Inga pravita, da ju je oznanjevanje na področjih, kjer primanjkuje oznanjevalcev, še bolj zbližalo z Jehovom, poglobilo njuno ljubezen do ljudi in jima prineslo obilo zadovoljstva. Danes sta v okrajni službi.

Leta 2007 sta Jurij in Oksana, zakonca iz Ukrajine, ki sta danes stara približno 35 let, s sinom Oleksijem, ki jih ima sedaj 13, obiskala podružnični urad v Rusiji. Med ogledom so se ustavili tudi pri zemljevidu Rusije, na katerem so bila prikazana velika nedodeljena področja. »Potem ko sva videla zemljevid,« pravi Oksana, »nama je bolj kot kdaj prej postalo jasno, da tukaj zelo potrebujejo oznanjevalce. Zato sva se odločila, da se preselimo v Rusijo.« Kaj jima je še pomagalo pri tej odločitvi? Jurij pove: »V naših publikacijah sva prebrala članke, kot je denimo ‚Ali lahko služite na področju v tujini?‘. * Obiskali smo področje v Rusiji, ki nam ga je predlagal podružnični urad, in raziskali možnosti za nastanitev in službo.« Leta 2008 so se preselili v Rusijo.

Sprva ni šlo brez težav, saj ni bilo lahko najti dela, pa še večkrat so se morali seliti iz enega stanovanja v drugo. Jurij pripoveduje: »Pogosto smo molili, da nam to ne bi vzelo volje, in vztrajno oznanjevali, prepričani, da nas bo Jehova podpiral. Na lastni koži smo izkusili, da Jehova skrbi za tiste, ki dajejo Kraljestvo na prvo mesto v svojem življenju. Zaradi dela, ki ga opravljamo, je naša družina še bolj povezana in duhovno močna.« (Mat. 6:22, 33) Kako pa oznanjevanje v drugi deželi vpliva na mladega Oleksija? »Koristi so številne,« pravi Oksana. »Pri devetih letih se je posvetil Jehovu in se krstil. Ker vidi, da oznanjevalcev še zdaleč ni dovolj, vsakič med šolskimi počitnicami pomožno pionira. Navdušena sva, ko vidiva, s kolikšno ljubeznijo in vnetostjo oznanjuje.« Danes sta Jurij in Oksana posebna pionirja.

Izjave teh žanjcev jasno pokažejo, da mora vsak, ki se želi preseliti, zato da bi v še večjem obsegu razglašal dobro novico, brezpogojno zaupati Jehovu. Ne moremo sicer reči, da so tistim, ki oznanjujejo na redko obdelanih področjih, težave prihranjene, vendar je njihov trud poplačan z izjemnim veseljem, ki izhaja iz tega, da razglašajo dobro novico dovzetnim ljudem. Ali bi lahko tudi ti pomagal pri duhovni žetvi na področjih, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih? Tega ti ne bo žal, saj boš morda kmalu podobnega mnenja kakor Jurij, ki je dejal: »Obžalujem le, da se za to nisem že prej odločil.«