Nekateri ljudje imajo predsodke do posameznikov, ki so druge rase ali etnične pripadnosti. Otroci lahko to opazijo, ko so še zelo majhni. Kako lahko svojemu otroku pomagate, da ne bodo predsodki drugih vplivali nanj? Kaj pa lahko naredite, če postane žrtev rasne ali etnične diskriminacije?

V tem članku bo obravnavano naslednje:

•  Naučite otroka sprejemati razlike med ljudmi

•  Razložite otroku, da je diskriminacija nekaj slabega

•  Otroku dajte dober zgled

•  Kaj, če je vaš otrok žrtev rasne ali etnične diskriminacije?

 Pojasnite lahko naslednje: Ljudje po svetu imajo različne fizične lastnosti in različne običaje, ki so značilni za njihovo kulturo. Takšna raznolikost je nekaj zelo lepega. Žal pa nekateri ljudje s tistimi, ki izgledajo ali se vedejo drugače od njih, grdo ravnajo.

 Vendar nas Sveto pismo uči, da imamo vsi ljudje skupnega prednika. To pomeni, da smo si vsi ljudje v sorodu.

 »Ugotovila sva, da je za najine otroke zelo dobro, da se družijo z ljudmi različnih ras in kultur. To jim pomaga videti, da je vsak človek vreden ljubezni in spoštovanja.« (Karen)

 Vaš otrok bo prej ali slej slišal novice o zločinih in drugih incidentih, ki izvirajo iz sovraštva in predsodkov do ljudi druge rase ali etnične pripadnosti. Kako mu lahko razložite, zakaj se to dogaja? Veliko je odvisno od otrokove starosti.

•   Otroci v starosti od 3 do 5 let. »Majhni otroci imajo zelo močan občutek za to, kaj je pošteno in kaj ni. To je dobra podlaga za to, da se z njimi pogovorite o krivicah,« je za revijo Parents povedala dr. Allison Briscoe-Smith.

•   Otroci v starosti od 6 do 12 let. V teh letih so otroci radovedni in včasih postavljajo težka vprašanja. Odgovorite jim, kot najboljše znate. Pogovorite se z njimi o diskriminaciji, ki jo vidijo v šoli in v medijih. Izkoristite te priložnosti za to, da jim pojasnite, da ni prav delati razlik med ljudmi, ki so drugačni.

•   Otroci v starosti od 13 do 19 let. Vaši otroci so v teh letih že sposobni razmišljati o bolj zahtevnih temah. Zato je to obdobje odlična priložnost, da se z njimi pogovarjate o novicah, ki obravnavajo primere diskriminacije.

 »Z otroki se večkrat pogovarjava o diskriminaciji, saj se bodo s tem prej ali slej srečali, ne glede na to, kje bodo živeli. Če se o tem ne bi pogovarjali doma, bi otroci lahko začeli razmišljati tako kot drugi. Otroci lahko slišijo veliko neresnic, ki so predstavljene kot dejstva.« (Tanya)

 Otroci se učijo iz zgledov, zato je pomembno, da ste kot starš pozorni na to, kaj govorite in delate. Na primer:

•   Ali se šalite na račun ljudi drugih ras ali etničnih pripadnosti? Ali jih podcenjujete in o njih žaljivo govorite? »Vaši otroci vas opazujejo in poslušajo in povsem naravno je, da vas posnemajo,« pravi Ameriška akademija za otroško in mladostniško psihiatrijo.

•   Ali se radi družite z ljudmi iz različnih delov sveta? Pediatrinja Alanna Nzoma pravi: »Če želite, da bodo vaši otroci [...] imeli prijatelje različnega porekla, jih morate imeti tudi vi sami.«

 »V naši družini smo imeli navado k nam domov vabiti ljudi iz vseh koncev sveta. Poskusili smo njihovo hrano, poslušali njihovo glasbo in celo nosili njihova tradicionalna oblačila. Ko sva se s hčerkama o kom pogovarjala, nisva izpostavljala njegove rase ali narodnosti. Poleg tega se nisva hvalila z našo kulturo.« (Katarina)

 Čeprav se veliko govori o enakosti, sta rasna in etnična diskriminacija zelo razširjeni. To pomeni, da je čisto mogoče, da bo kdo z vašim otrokom, še posebej če pripada kakšni etnični manjšini, neprijazno ravnal. Kaj lahko v tem primeru naredite?

 Skušajte ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Ali je šlo za namerno žalitev ali za nepremišljeno izjavo? (Jakob 3:2) Ali je s tistim, ki je žalil vašega otroka, treba govoriti ali pa se žalitev lahko spregleda?

 Jasno je, da je treba biti uravnovešen. Sveto pismo modro svetuje: »Ne bodi hitro užaljen.« (Pridigar 7:9) Rasna in etnična diskriminacija je vsekakor resen problem. Vendar to ne pomeni, da gre pri vsaki žalitvi ali pristranskem ravnanju za zločin iz sovraštva ali rasno nestrpnost.

 Seveda je vsaka situacija drugačna, zato morate najprej ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo, in se šele potem odločiti, ali boste ukrepali ali ne.

 Potem ko ugotovite, kaj se je zgodilo, se vprašajte:

•   Ali je za mojega otroka dobro, da misli, da imajo vsi do njega predsodke in da vsaka žalitev izvira iz rasne ali etnične nestrpnosti?

•   Ali bi bilo za mojega otroka dobro, da bi upošteval svetopisemski nasvet »Ne jemlji si k srcu vsega, kar ljudje govorijo«? (Pridigar 7:21)

 Kaj, če je žalitev videti namerna? Pomagajte otroku razumeti, da je lahko od tega, kako se bo na žalitev odzval, odvisno to, kako se bodo stvari odvijale naprej. Včasih ta, ki se iz drugih norčuje, jih žali ali ustrahuje, samo želi izzvati njihovo reakcijo. V takšnem primeru je posameznika najbolje ignorirati.

 V drugih primerih pa lahko otrok govori s tistim, ki ga je žalil, če je seveda to za njega varno. Morda lahko v mirnem tonu reče: »To, kar si rekel (ali naredil), se mi ne zdi najbolj prijazno.«

 Kaj, če želite o tem obvestiti pristojne? Mogoče je ogrožena varnost vašega otroka ali pa iz kakšnega drugega razloga mislite, da dogodka ne bi smeli prezreti. V takšnem primeru se brez zadržkov pogovorite s šolskim osebjem ali pa dogodek morda celo prijavite policiji.