Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

BIBLIJA SPREMINJA ŽIVLJENJA

Sedaj čutim, da lahko pomagam drugim

Sedaj čutim, da lahko pomagam drugim
  • LETO ROJSTVA: 1981

  • DRŽAVA ROJSTVA: GVATEMALA

  • PRETEKLOST: TRAGIČNO OTROŠTVO

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Rodil sem se v Aculu, samotnem mestu v zahodnem gvatemalskem višavju. Moja družina pripada ljudstvu Ixil, etnični skupini majevskih potomcev. Že kot otrok sem poleg španščine govoril še domorodni jezik. Zgodnja leta mojega življenja so sovpadala z brutalnim obdobjem 36-letne gvatemalske državljanske vojne. V tem času je umrlo veliko pripadnikov ljudstva Ixil.

Ko sem bil star štiri leta, se je moj sedemletni brat igral z ročno granato in ta je nepričakovano eksplodirala. V tej nesreči sem izgubil vid, brat pa je žal umrl. Otroštvo sem nato preživel v zavodu za slepe otroke v mestu Ciudad de Guatemala, kjer sem se naučil braillovo pisavo. Tamkajšnje osebje mi je iz razlogov, ki jih nisem povsem razumel, prepovedalo, da se pogovarjam z drugimi otroki, sošolci pa so se me ogibali. Nenehno sem bil osamljen in vsako leto sem komaj čakal tista dva meseca, ko sem lahko odšel domov k svoji mami. Mama je bila vedno prijazna in sočutna. Na žalost je umrla, ko mi je bilo deset let. To, da sem izgubil edino osebo na svetu, ki me je imela rada, me je povsem strlo.

Pri enajstih letih sem se vrnil v domači kraj in se nastanil pri svojem polbratu in njegovi družini. Poskrbeli so za moje telesne potrebe, toda nihče mi ni mogel pomagati v čustvenem pogledu. Včasih sem vpil k Bogu: »Zakaj je moja mama umrla? Zakaj sem slep?« Ljudje so mi rekli, da sta bili ti tragediji Božja volja. Sklenil sem, da je Bog gotovo brezčuten in krivičen. Samomora nisem naredil samo zato, ker nisem imel sredstev zanj.

Zaradi slepote sem bil fizično in čustveno ranljiv. Ko sem bil še deček, so me večkrat spolno zlorabili. Teh zločinov nisem nikoli prijavil, saj sem menil, da ne bi bilo nobenemu mar. Ljudje so me le redko ogovorili, sam pa se nisem z nikomer pogovarjal. Bil sem samotarski in potrt otrok in nikomur nisem zaupal.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE:

V mojih zgodnjih najstniških letih je nekega dne med šolskim odmorom k meni pristopil zakonski par Jehovovih prič. Neka učiteljica na šoli, ki je sočustvovala z menoj, je prosila Pričevalca, naj me obiščeta. Povedala sta mi za svetopisemsko obljubo, da bodo tisti, ki so umrli, obujeni in da bodo slepi nekega dne spet videli. (Izaija 35:5; Janez 5:28, 29) Všeč mi je bilo to, kar sem slišal, vendar sem se z njima težko pogovarjal, saj nisem bil vajen govoriti. Toda čeprav sem bil zelo zaprt vase, sta me prijazno in potrpežljivo vztrajno obiskovala ter me poučevala o Svetem pismu. Zato da bi prispela do mojega domačega kraja, sta morala prehoditi več kot deset kilometrov in prečkati goro.

Moj polbrat ju je opisal kot lepo urejena človeka, ki pa nista bila videti premožna. Vseeno sta se vedno osebno zanimala zame in mi prinašala darilca. Menil sem, da samo pravi kristjani izkazujejo takšno požrtvovalnost.

Pri preučevanju Svetega pisma sem si pomagal s publikacijami v braillovi pisavi. Čeprav sem z razumom dojel to, kar sem se učil, pa mi nekaterih stvari ni bilo enostavno tudi čustveno sprejeti. Na primer, težko sem verjel, da se Bog resnično osebno zanima za mene in da je lahko, podobno kakor njemu, tudi drugim mar zame. Razumel sem, zakaj Jehova začasno dopušča hudobijo, toda težko sem ga sprejel kot zares ljubečega Očeta. *

Sčasoma mi je to, kar sem spoznaval iz Svetega pisma, pomagalo, da sem spremenil svoj pogled. Spoznal sem denimo, da je Bog zelo sočuten do tistih, ki trpijo. Glede svojih častilcev, s katerimi so grdo ravnali, je rekel: »Videl sem stisko svojega ljudstva [. . .], dobro poznam njegove bolečine.« (2. Mojzesova 3:7) Ko sem dojel Jehovove nežnočutne lastnosti, me je to spodbudilo, da sem mu posvetil svoje življenje. Leta 1998 sem se krstil in postal Jehovova priča.

Z bratom, čigar družina me je vzela k sebi.

Približno leto po krstu sem se udeležil tečaja za slepe, ki je potekal blizu mesta Escuintla. Neki starešina iz krajevne krščanske občine je opazil, da mi ni enostavno obiskovati shodov, medtem ko živim v svojem domačem kraju. Najbližja krščanska občina je namreč bila na drugi strani gorske verige, ki jo je prečkal zakonski par Prič, vsakič ko je prišel, da bi z menoj preučeval Sveto pismo. Zame je bila ta pot zelo naporna. Starešina mi je želel pomagati, zato je v Escuintli našel družino Prič, ki me je bila pripravljena sprejeti v svoj dom in mi pomagati, da sem lahko obiskoval krščanske shode. Še danes skrbijo zame, kot da bi bil del njihove družine.

Lahko bi navedel še veliko drugih primerov pristne ljubezni, ki so mi jo izkazali člani krščanske občine. Zaradi vseh teh izkušenj sem prepričan, da sem kot Jehovova priča zares med pravimi kristjani. (Janez 13:34, 35)

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Nič več se ne počutim ničvrednega in brez upanja. Moje življenje ima sedaj pravi smisel. Večino svojega časa sodelujem pri svetopisemskem izobraževalnem delu, ki ga opravljajo Jehovove priče. Zato se osredinjam na to, da druge poučujem o dragocenih svetopisemskih resnicah, ne pa na svojo invalidnost. Imam tudi prednost služiti kot starešina v krščanski občini. V krajevnih krščanskih občinah imam predavanja za javnost. Imel sem že celo prednost podati svetopisemske govore na regionalnih zborovanjih, kjer je ponavadi navzočih na tisoče ljudi.

Med govorom berem iz Svetega pisma v braillovi pisavi.

Leta 2010 sem v Salvadorju obiskal Strežnospopolnjevalno šolo (danes Šola za oznanjevalce Kraljestva). Ta šola mi je pomagala, da lahko bolje opravljam odgovornosti, ki jih imam v krščanski občini. Bog Jehova lahko za svoje delo usposobi prav vsakega. S tem šolanjem sem začutil, da me Bog zelo ceni in me ima rad.

Jezus je rekel: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35) Danes lahko zares rečem, da sem srečen. Sedaj čutim to, kar si v preteklosti ne bi mogel niti zamisliti, in sicer, da lahko pomagam drugim.

^ odst. 13 Več o tem, zakaj Bog dopušča hudobijo, si lahko preberete v 11. poglavju knjige Kaj Sveto pismo v resnici uči?, ki so jo izdali Jehovove priče.