SVETOPISEMSKO NAČELO: »Velikodušno [si] odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu. Kakor je Jehova velikodušno odpustil vam, tako delajte tudi vi.« (Kološanom 3:13)

Kaj to pomeni? V Svetem pismu je greh primerjan z dolgom, odpuščanje pa z odpisom dolga. (Luka 11:4) V nekem priročniku piše, da v Svetem pismu grška beseda, prevedena z »odpustiti«, pomeni »odreči se dolgu [. . .] in zanj ne zahtevati izplačila«. Ko se torej odločimo, da bomo odpustili nekomu, ki je z nami grdo ravnal, ne pričakujemo od njega ničesar v povračilo. Naša pripravljenost odpustiti ne pomeni, da odobravamo napačno ravnanje oziroma da podcenjujemo bolečino, ki nam je bila s tem prizadejana. Nasprotno, preprosto se odločimo, da ne bomo gojili zamere, četudi imamo morda upravičen »razlog za pritožbo«.

Ali je to praktično v današnjih dneh? Ljudje smo nepopolni, in tako vsi grešimo. (Rimljanom 3:23) Zato je modro, da smo pripravljeni odpuščati drugim, saj bomo prej ali slej sami potrebovali odpuščanje drugih. Še več, ko se odločimo, da bomo odpustili drugim, to koristi tudi nam. Kako pa?

Kadar gojimo jezo in zamero, ter nočemo odpustiti, zadajamo bolečino sami sebi. Takšna negativna čustva nas lahko oropajo sreče, omejujejo v življenju in zelo potrejo. Lahko tudi resno ogrozijo naše zdravje. Dr. Joiči Čida in profesor psihologije Andrew Steptoe sta v poročilu, objavljenem v reviji Journal of the American College of Cardiology, sklenila: »Nedavna odkritja kažejo na škodljivo povezavo med jezo in sovražnostjo ter KSB [koronarno srčno boleznijo].«

Premislimo sedaj o koristih odpuščanja. Ko drugim velikodušno odpustimo, ohranjamo enotnost in mir, s tem pa varujemo dobre odnose. In kar je še pomembnejše, tako pokažemo, da posnemamo Boga, ki velikodušno odpušča skesanim grešnikom in od nas pričakuje, da delamo enako. (Marko 11:25; Efežanom 4:32; 5:1)