Dami je bila stara šest let, ko je anevrizma vzela življenje njenega očeta. Derrick je bil star devet let, ko je njegov oče umrl za eno od srčnih bolezni. Jeannie je bilo sedem let, ko ji je mama po letu bojevanja z rakom na jajčnikih umrla. *

Vse prehitro so se ti trije mladi morali soočiti s smrtjo ljubljene osebe. Ali si kaj podobnega doživel tudi ti? Če si, ti ta članek lahko pomaga, da bi se z izgubo lažje spoprijel. * Toda najprej razmisli o nekaterih dejstvih glede žalovanja.

Ne žaluje vsak enako. To pomeni, da se tvoj način izražanja žalosti lahko razlikuje od tega, kako žalujejo drugi. »Spoprijemanje s smrtjo ne sledi nekemu preprostemu vzorcu ali skupku pravil,« piše v knjigi Helping Teens Cope With Death. Pomembno je, da svoje žalosti ne potlačiš preveč. Zakaj? Zato ker . . .

Neizražena žalost lahko škoduje. Jeannie, ki smo jo že omenili, pove: »Mislila sem, da moram biti močna za svojo mlajšo sestrico, zato sem svoja čustva potlačila. Še danes boleče občutke zadržujem zase in to ni dobro.«

S tem se strinjajo tudi strokovnjaki. »Tudi če svoje občutke zanikaš ali jih zadržuješ v sebi, bodo enkrat prišli na dan,« piše v knjigi The Grieving Teen. »Ko boš najmanj pričakoval, bodo privreli na plano v obliki čustvenih izbruhov ali zdravstvenih težav.« Posameznika lahko neizražena žalost vodi tudi v zlorabo alkohola ali drog, v upanju, da si bo s tem olajšal bolečino.

Žalovanje lahko spremljajo mešani občutki. Nekateri so na primer jezni na umrlega, češ da jih je »zapustil«. Drugi krivijo Boga, saj menijo, da bi moral smrt preprečiti. Mnogi žalujoči se počutijo krive za to, kar so storili ali rekli umrlemu, ko je še živel, saj sedaj nimajo več nobene možnosti, da bi to popravili.

Očitno je lahko žalovanje zapleten proces. Kje bi lahko našel olajšanje in pomoč, da bi si opomogel in šel naprej?

Pogovori se s kom. Morda bi se v tem težkem času najraje osamil. Toda če boš svoje občutke izlil družinskemu članu ali prijatelju, ti bo to pomagalo, da se boš spoprijel s svojimi čustvi in da te ta tragedija ne bo povsem potrla. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 18:24)

Piši dnevnik. Piši o staršu, ki si ga izgubil. Na primer: Kateri spomin nanj ti je najbolj pri srcu? Napiši nekaj o njegovih lepih lastnostih. Katere od teh si želiš posnemati?

Če te mučijo negativne misli – če denimo ne moreš odmisliti česa grobega, kar si rekel staršu, preden je umrl – napiši, kaj čutiš in zakaj tako čutiš. Na primer: »Čutim se krivega, ker sem se z očetom skregal dan prej, preden je umrl.«

Zatem pa ugotovi, ali so tvoji občutki krivde upravičeni. »Ne smeš se kriviti za to, ker nisi vedel, da ne boš več imel priložnosti, da bi se opravičil,« piše v knjigi The Grieving Teen. »Enostavno ni stvarno misliti, da posameznik ne sme nikoli reči ali storiti kaj, zaradi česar bi se kasneje morda moral opravičiti.« (Svetopisemsko načelo: Job 10:1)

Poskrbi zase. Dovolj počivaj, se redno gibaj in se ustrezno prehranjuj. Če nimaš apetita, imej čez dan namesto polnih obrokov več manjših prigrizkov – vsaj dokler se ti apetit ne povrne. Ne tolaži se z nezdravo hrano ali alkoholom, saj bi to stvari le poslabšalo.

Pogovarjaj se z Bogom v molitvi. V Svetem pismu piše: »Zvrni svoje breme na Jehova, on te bo podpiral.« (Psalm 55:22) Molitev ni le čustvena opora. Je resničen pogovor z Bogom, ki »nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Bog tiste, ki žalujejo, med drugim tolaži po svoji Besedi, Svetem pismu. Zakaj ne bi raziskal, kaj Sveto pismo uči o resničnem stanju mrtvih in o upanju na vstajenje? * (Svetopisemsko načelo: Psalm 94:19)