1., 2. Kaj se je zgodilo na najbolj dramatičen dan v Elijevem življenju?

ELIJA je tekel po dežju, nebo pa je bilo zaradi nevihte vse temnejše. Pot do Jezreela, kamor je bil namenjen, je bila še dolga, sam pa ni bil več med najmlajšimi. Vseeno se pri teku ni utrudil, saj je bila nad njim »Jehovova roka«. Toliko energije, kot se je je sedaj pretakalo po njegovem telesu, prav gotovo še ni imel v vsem svojem življenju. Pravkar je namreč prehitel konja, ki sta vlekla kočijo kralja Ahaba. (Beri 1. kraljev 18:46.)

² Sedaj se je pred njim vila prazna cesta. Samo predstavljaj si Elija, kako med tekom zaradi dežnih kapljic mežika in v mislih premleva dogodke najbolj dramatičnega dne v svojem življenju. To je bila nedvomno veličastna zmaga za Elijevega Boga Jehova in za pravo čaščenje. Skriti v temini nevihte so daleč za njegovim hrbtom ležali v vetrove ujeti vršaci gore Karmel, na kateri je Jehova po Eliju čudežno zadal močan udarec čaščenju Baala. Elija je razkrinkal več sto hudobnih in sleparskih Baalovih prerokov in jih upravičeno usmrtil. Nato pa je v molitvi prosil Jehova, naj konča sušo, ki je deželo pestila tri leta in pol. In začelo je deževati! (1. kra. 18:18–45)

3., 4. a) Zakaj je imel Elija verjetno visoka pričakovanja, medtem ko je tekel do Jezreela? b) Kateri vprašanji bomo obravnavali?

³ Medtem ko je Elija tekel teh 30 kilometrov do Jezreela, tako da je voda kar brizgala izpod njegovih nog, je verjetno imel visoka pričakovanja. Morda se mu je zdelo, da je končno prišlo do pravega preobrata. Ahab se bo nedvomno moral spremeniti! Sedaj ko je bil priča vsem tem dogodkom, gotovo nima nobene druge izbire, kakor da opusti čaščenje Baala, pristriže krila kraljici Jezabeli in neha preganjati Jehovove častilce.

⁴ Kadar se nam zdi, da stvari tečejo kot po maslu, je povsem naravno, da se nam vzbudi upanje. Morda si zamišljamo, da se nam bodo življenjske okoliščine še naprej izboljševale, ali pa celo menimo, da so naši najhujši problemi končno za nami. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi tudi Elija tako sklepal, saj »je bil  človek, ki je čutil kakor mi«. (Jak. 5:17) V resnici pa Elijevih problemov še zdaleč ni bilo konec. Pravzaprav je bil že nekaj ur kasneje tako prestrašen, tako pobit, da si je želel samo še umreti. Kaj se mu je pripetilo? In kako je Jehova pomagal svojemu preroku, da sta se mu povrnila vera in pogum? Pa si poglejmo.

5. Ali se je Ahab po dogodkih na gori Karmel naučil bolj spoštovati Jehova in kako to vemo?

⁵ Ali je Ahab, ko je prispel v svojo palačo v Jezreelu, kakor koli pokazal, da se je spremenil? V Bibliji beremo: »Nato je Aháb Jezabéli povedal vse, kar je storil Elija, in kako je vse preroke pobil z mečem.« (1. kra. 19:1) Ali si opazil, da Ahab v svojem poročilu o tem, kar se je dogajalo čez dan, sploh ni omenil Elijevega Boga Jehova? Mesen kot je bil, je te čudežne dogodke opisal strogo s človeškega gledišča – govoril je samo o tem, kar »je storil Elija«. Jasno je, da se ni naučil spoštovati Boga Jehova. Kako pa se je odzvala njegova maščevalna žena?

6. Katero sporočilo je Jezabela poslala Eliju in kaj je pomenilo?

⁶ Od jeze je bila Jezabela vsa iz sebe! Polna besa je Eliju poslala naslednje sporočilo: »Naj mi bogovi storijo to in to in temu še dodajo, če jutri ob tem času ne bom naredila s tvojo dušo tako, kakor si ti naredil z dušo vsakega od njih!« (1. kra. 19:2) To je bila najhujša mogoča pretnja s smrtjo! Dejansko se je Jezabela pri lastnem življenju zaprisegla, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo Elija naslednjega dne ubit in bodo tako maščevani Baalovi preroki. V mislih si sedaj naslikaj naslednji prizor: preroka Elija, ki tiste nevihtne noči spi v skromnem prenočišču v Jezreelu, vrže iz spanca kraljičin sel. Zbudi ga samo zato, da mu pove to grozljivo sporočilo. Kako je to vplivalo na Elija?

7. Kako se je ob Jezabelini grožnji počutil Elija in kaj je storil?

⁷ Če je Elija gojil kakršne koli upe glede tega, da je vojna zoper čaščenje Baala izbojevana, so se mu v tem trenutku sesuli v prah. Jezabele ni nič ustavilo. Veliko večino Elijevih zvestih sodelavcev so po njenem ukazu že usmrtili in sedaj je bilo videti, da je na vrsti on. Kako se je ob Jezabelini grožnji počutil Elija? Biblija nam pove: »Elija se je zbal.« Ali si je v mislih naslikal grozljivo smrt, ki mu jo je namenila Jezabela? Če so se mu po glavi podile takšne misli, potem ni nič čudnega, da mu je upadel pogum. Kakor koli že, Elija je »zbežal, da bi si rešil dušo« oziroma življenje. (1. kra. 18:4; 19:3)

8. a) Kakšen problem, podoben Elijevemu, je imel Peter? b) Kaj se lahko naučimo od Elija in Petra?

 ⁸ Elija ni bil edini verni človek v zgodovini, ki je moral premagati strah. Veliko kasneje je imel podoben problem apostol Peter. Jezus mu je na primer nekoč omogočil, da je skupaj z njim hodil po vodi. Ko je Peter »videl, kakšen vihar divja«, mu je upadel pogum in se je pričel utapljati. (Beri Matej 14:30.) Iz zgleda Elija in Petra se lahko naučimo nekaj dragocenega. Če nočemo, da bi nam pogum splahnel, ne smemo tuhtati o nevarnostih, ki se jih bojimo. Osredinjati se moramo na Vir našega upanja in moči.

9. Opiši, kako je Elija bežal in kako se je medtem počutil.

⁹ Elija je strah gnal na jugozahod, v kakih 150 kilometrov oddaljeno Beeršebo, mesto, ki je ležalo blizu južne meje z Judovim kraljestvom. Tam je pustil svojega služabnika, sam pa krenil proti pustinji. Iz pripovedi izvemo, da je šel »dan hoda daleč«, torej se je verjetno odpravil na pot ob sončnem vzhodu, očitno brez živeža in drugih potrebnih reči. Potrt in vse bolj prestrašen je mukoma hodil po neravnem in pustem terenu, nanj pa je pripekalo žgoče sonce. Ko je ta slepeča krogla postajala vse bolj rdeča in je na koncu izginila za obzorjem, je bil Elija pri koncu s svojimi močmi. Povsem izčrpan se je usedel pod košeničico – najboljše mogoče zatočišče, ki ga je lahko našel v tej pusti pokrajini. (1. kra. 19:4)

10., 11. a) Kaj razberemo iz Elijeve molitve k Jehovu? b) S pomočjo biblijskih stavkov opiši, kako so se počutili nekateri bogovdani posamezniki, ki so bili pobiti.

¹⁰ Elija je v skrajnem obupu molil k Bogu in ga prosil za smrt. Rekel mu je: »Nisem nič boljši od svojih praočetov.« Zavedal se je, da je od njegovih praočetov v grobu ostalo samo še nekaj prahu in kosti ter da zato ne morejo za nikogar storiti nič dobrega. (Prid. 9:10) Elija se je počutil ravno tako nepomembnega. Nič čudnega, da je zavpil: »Dovolj mi je!« Zakaj bi sploh še živel?

¹¹ Ali bi nas to, da je ta Božji služabnik postal tako pobit, moralo presenetiti? Niti ne. Za številne zveste moške in ženske Biblija pravi, da so bili tako žalostni, da so si želeli umreti – med njimi tudi Rebeka, Jakob, Mojzes in Job. (1. Mojz. 25:22; 37:35; 4. Mojz. 11:13–15; Job 14:13)

12. Kako lahko posnemaš Elija, če se kdaj počutiš zelo potrtega?

 ¹² Danes so »kritični časi«, v katerih je »težko živeti«, zato nas ne preseneča, da so mnogi ljudje, celo zvesti Božji služabniki, občasno potrti. (2. Tim. 3:1) Če se kdaj znajdeš v težkih okoliščinah, posnemaj Elija – izlij svoje srce Bogu. Navsezadnje je Jehova »Bog vse tolažbe«. (Beri 2. Korinčanom 1:3, 4.) Ali je potolažil Elija?

13., 14. a) Kako je Jehova po angelu pokazal ljubečo skrb za svojega potrtega preroka? b) Zakaj je tolažilno vedeti, da Jehova ve vse o vsakem izmed nas in pozna tudi naše omejitve?

¹³ Kaj misliš, kako se je počutil Jehova, ko je pogledal iz nebes in videl, da njegov ljubljeni prerok leži pod drevesom v pustinji in moleduje, naj ga vzame smrt? Ni nam treba ugibati. Ko se je Elija pogreznil v spanec, je Jehova k njemu poslal angela. Ta ga je nežno zbudil, tako da se ga je dotaknil, in mu dejal: »Vstani, jej!« Elija je ubogal in pojedel preprosto hrano, ki jo je angel prijazno pripravil zanj – svež topel kruh in vodo. Ali se je angelu sploh zahvalil za to? Iz pripovedi izvemo le, da je jedel in pil ter zopet zaspal. Ali je bil preveč obupan, da bi govoril? Kakor koli je že bilo, angel ga je zatem zbudil še enkrat, najbrž ob jutranjem svitu. Znova mu je rekel »vstani in jej«, nato pa dodal še nekaj nenavadnega: »Kajti pot je zate prenaporna.« (1. kra. 19:5–7)

¹⁴ Angel je vedel, kam je Elija namenjen, saj mu je to razkril Jehova. Vedel pa je tudi, da bo to potovanje za Elija prenaporno, da bi ga zmogel z lastno močjo. Kako zelo prijetno je služiti Bogu, ki pozna naše namere in omejitve bolje od nas samih! (Beri Psalm 103:13, 14.) Koliko moči je ta hrana dala Eliju?

15., 16. a) Kaj je Eliju omogočila hrana, ki mu jo je priskrbel Jehova? b) Zakaj bi morali ceniti to, kako Jehova skrbi za svoje današnje služabnike?

¹⁵ V Bibliji beremo: »Tako je vstal ter jedel in pil. In v moči tiste hrane je potoval štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel do gore pravega Boga, do Hóreba.« (1. kra. 19:8) Kakor približno šest stoletij pred njim Mojzes in skoraj deset stoletij za njim Jezus se je 40 dni in 40 noči postil. (2. Mojz. 34:28; Luk. 4:1, 2) Resda en samcat obrok ni odpravil vseh njegovih problemov, vseeno pa mu je čudežno vlil moči. Predstavljaj si starejšega moškega, ki se dan za dnem, teden za tednom z muko prebija skozi pustinjo, kjer ni uhojenih poti, in to skorajda mesec in pol!

¹⁶ Jehova tudi danes vliva moči svojim služabnikom, vendar ne s čudežno dobesedno hrano, temveč na precej pomembnejši  način. Za svoje služabnike skrbi duhovno. (Mat. 4:4) To, da se učimo o Bogu iz njegove Besede in publikacij, ki trdno temeljijo na Bibliji, nam vliva duhovnih moči. Uživanje takšne duhovne hrane morda ne bo odpravilo vseh naših problemov, lahko pa nam pomaga vzdržati v okoliščinah, ki bi bile sicer nevzdržne. Poleg tega vodi v »večno življenje«. (Jan. 17:3)

17. Kam je Elija dospel in zakaj je bil to zgodovinski kraj?

¹⁷ Elija je prehodil skoraj 320 kilometrov, dokler ni končno dospel do gore Horeb. To je bil zgodovinski kraj, saj je tam pred več stoletji Bog Jehova po angelu govoril Mojzesu iz gorečega trnovega grma, kasneje pa sklenil Postavino zavezo z Izraelom. Elija si je poiskal zatočišče v neki votlini.

18., 19. a) Katero vprašanje je Jehovov angel postavil Eliju in kako se je ta odzval nanj? b) Katere tri razloge za svojo potrtost je razkril Elija?

¹⁸ Na Horebu je Eliju prišla Jehovova »beseda« (očitno po angelu) s preprostim vprašanjem: »Kaj delaš tu, Elija?« To vprašanje je bilo najbrž izgovorjeno nežno, saj ga je Elija razumel kot povabilo, da naj izlije svoje srce. In to je tudi storil! Dejal je: »Silno sem bil vnet za Jehova, Boga nad vojskami; kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli so tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke, tako da sem ostal samo jaz. Zdaj pa tudi meni strežejo po življenju.« (1. kra. 19:9, 10) Iz Elijevih besed lahko razberemo vsaj tri razloge za njegovo potrtost.

¹⁹ Kot prvo, Elija je menil, da je bilo vse njegovo delo zaman. Čeprav je dolga leta zelo vneto služil Jehovu, tako da je dajal Božjemu svetemu imenu in čaščenju prednost pred vsem drugim, se mu je zdelo, da so razmere iz dneva v dan slabše. Ljudje so bili še vedno brezverni in uporni, krivo čaščenje pa se je vse bolj bohotilo. Kot drugo, Elija se je počutil osamljenega. »Ostal [sem] samo jaz«, je rekel, kakor da je edini v celem narodu, ki še vedno služi Jehovu. Kot tretje, Elija je bil prestrašen. Mnoge druge preroke so že ubili in bil je prepričan, da je sedaj on na vrsti. Morda mu teh občutkov ni bilo lahko priznati, vendar ni dovolil, da bi mu ponos ali zadrega to preprečila. S tem da je izlil svoje srce Bogu v molitvi, je dober zgled za vse zveste Božje služabnike. (Ps. 62:8)

20., 21. a) Opiši, čemu je bil priča Elija pri vhodu votline na gori Horeb. b) Kaj je Elija spoznal iz prikazov Jehovove moči?

²⁰ Kako je Jehova pomiril Elijeve strahove in skrbi? Angel je Eliju rekel, naj stopi ven, pred vhod votline. Elija ga je ubogal,  čeprav ni vedel, kaj ga čaka. Tedaj je zapihal močan veter! Moral je oglušujoče tuliti, saj je bil tako močan, da je razdiral gore in lomil skale. Samo predstavljaj si Elija, ki si skuša zaščititi oči, medtem ko se zavija v svoje težko in grobo oblačilo iz živalske dlake, vanj pa se zaganjajo sunki vetra. Zatem si je moral na vso moč prizadevati, da se je obdržal na nogah, saj so se tla pričela dvigati in spuščati ter premikati sem in tja – nastal je potres! Komaj si je malo opomogel, že je mimo njega bušnil velik ogenj in ga prisilil, da se je umaknil nazaj v votlino, da bi se zaščitil pred žgočo vročino. (1. kra. 19:11, 12)

²¹ V pripovedi je vsakič omenjeno, da Jehova ni bilo najti v nobenem od teh spektakularnih prikazov naravnih sil. Elija je vedel, da Jehova ni kak bajeslovni bog narave, kakršen je bil Baal, ki so ga njegovi zavedeni častilci nazivali »jezdec oblakov« oziroma tisti, ki prinaša dež. Jehova je resnični vir vse veličastne moči, ki jo vidimo v naravi, hkrati pa je tudi neizmerno močnejši od vsega, kar je ustvaril. Celó fizično vesolje ga ne more obseči! (1. kra. 8:27) Kako je vse to Eliju koristilo? Spomnimo se njegovega strahu. Eliju se s takšnim Bogom ob strani, kakršen je Jehova, z Bogom, ki razpolaga s tako silno močjo, nikakor ni bilo treba bati Ahaba in Jezabele! (Beri Psalm 118:6.)

22. a) Kako je »miren in tih glas« Eliju zagotovil, da nikakor ni ničvreden? b) Od koga je morda prihajal »miren in tih glas«? (Glej podčrtno opombo.)

²² Ko je ogenj izginil, je na pokrajino legla tišina in Elija je zaslišal »miren in tih glas«. * Glas je Elija povabil, naj znova pove svoje občutke, in prerok je to storil; že drugič je povedal, kaj ga teži. Najbrž mu je to prineslo nekaj nadaljnjega olajšanja. Brez dvoma pa ga je še bolj potolažilo to, kar mu je mirni in tihi glas rekel zatem. Jehova mu je zagotovil, da nikakor ni ničvreden. Kako pa? Razkril mu je nekaj podrobnosti glede tega, kako namerava v prihodnosti izkoreniniti čaščenje Baala iz Izraela. Jasno je, da Elijevo delo ni bilo zaman, saj se je Božji namen glede tega, da bi bilo čaščenje Baala odstranjeno,  postopoma izpolnjeval, in tega ni mogel nihče ustaviti. Poleg tega je Elija še vedno imel svojo vlogo v tem namenu, saj ga je Jehova poslal nazaj na delo z nekaterimi podrobnimi navodili. (1. kra. 19:12–17)

23. Na katera dva načina je Jehova pomagal Eliju, da se je znebil občutkov osamljenosti?

²³ Kako je Jehova pomagal Eliju, da se je znebil občutkov osamljenosti? Storil je dvoje. Kot prvo, naročil mu je, naj za preroka in svojega naslednika pomazili Elizeja. Ta mlajši moški naj bi postal Elijev dolgoletni spremljevalec in pomočnik. Kako zelo konkretna je bila ta tolažba! Kot drugo, Jehova mu je odkril naslednjo navdušujočo novico: »V Izraelu sem pustil sedem tisoč ljudi, vse, ki niso pokleknili pred Baalom, in vse, ki ga niso poljubili.« (1. kra. 19:18) Elija še zdaleč ni bil sam. Kako mu je zaigralo srce, ko je slišal, da je v Izraelu več tisoč zvestih ljudi, ki nočejo častiti Baala. Potrebovali so Elija, ki bo še naprej zvesto opravljal svojo službo in jim bo v temačnih dneh zgled neomajne zvestovdanosti Jehovu. Elija so te besede, ki mu jih je sporočil Jehovov sel, mirni in tihi glas njegovega Boga, nedvomno ganile do srca.

24., 25. a) V katerem smislu lahko danes poslušamo Jehovov mirni in tihi glas? b) Zakaj smo lahko prepričani, da je Jehovu uspelo potolažiti Elija?

²⁴ Morda do mogočnih naravnih sil v stvarstvu tako kakor Elija občutimo veliko strahospoštovanje, in to povsem upravičeno. V stvarstvu se jasno kaže Stvarnikova moč. (Rim. 1:20) Jehova z neomejeno močjo še vedno rad pomaga svojim zvestim služabnikom. (2. krn. 16:9) Vendar nam najglasneje govori po straneh svoje Besede, Biblije. (Beri Izaija 30:21.) Ta knjiga je danes v nekem smislu lahko mirni in tihi glas, če ji dovolimo, da nas vodi. Jehova nas po njenih dragocenih straneh korigira, spodbuja in nam zagotavlja, da nas ima rad.

²⁵ Ali je Jehovu na gori Horeb uspelo potolažiti Elija? Nedvomno! Znova opogumljeni zvesti prerok, ki je nasprotoval sprijenemu krivemu čaščenju, je bil kmalu zatem spet aktiven. Če si bomo tudi mi vzeli k srcu Božje navdihnjene besede, »tolažbo iz Svetih spisov«, bomo lahko posnemali Elijevo vero. (Rim. 15:4)