Rodil sem se v Montrealu, največjem mestu kanadske province Quebec. Mene, mojo sestro in dva brata sta vzgojila ljubeča starša. Živeli smo v prijetni soseski Rosemont. Naše življenje je bilo tiho in mirno.

 Ko sem bil še deček, me je pritegnilo Sveto pismo. Spomnim se, da sem pri 12 letih v Novi zavezi bral o Jezusovem življenju in pri tem zelo užival. Njegova ljubezen in sočutje sta me ganila, zato sem ga želel posnemati. Na žalost je ta želja zbledela, ko sem med odraščanjem prišel v slabo družbo.

 Moj oče je bil saksofonist. Poleg tega, da mi je podaril svoj inštrument, je v meni tudi vzbudil ljubezen do glasbe, ki je postala središče mojega življenja. V glasbi sem tako užival, da sem se kmalu naučil igrati še kitaro. Kasneje sem skupaj z nekaj prijatelji ustanovil rock skupino in imeli smo dosti nastopov. Nekateri znani glasbeni producenti so nas opazili in prišli do mene s ponudbo. Z večjo glasbeno založbo sem podpisal pogodbo. Moja glasba je postala precej popularna in se je redno predvajala na radijskih postajah v Quebecu.

 Videti je bilo, da imam vse, kar bi si lahko želel. Bil sem mlad in slaven. Delal sem to, kar sem imel rad, in pri tem še veliko zaslužil. Podnevi sem treniral v telovadnici, hodil na intervjuje in deljenje avtogramov ter bil gost v televizijskih oddajah. Ponoči pa sem nastopal na koncertih in hodil na zabave. Da bi lažje prenašal stres nastopanja na odru, sem v mladosti začel piti alkohol, kasneje pa tudi uživati droge. Prav tako sem živel nemoralno in rad tvegal.

 Nekateri so mi zavidali moje življenje, saj sem bil videti srečen. Toda globoko v sebi sem se čutil praznega. Ta občutek je bil še posebej močan, ko sem bil sam. Grabili sta me depresija in tesnoba. Ko sem bil na vrhuncu slave, se je zgodilo nekaj tragičnega – zaradi aidsa sta umrla dva moja producenta. Bil sem šokiran! Glasbo sem imel zelo rad, toda način življenja, povezan z njo, se mi je gnusil.

 Kljub uspehu sem se zavedal, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. Kako je možno, da je na svetu toliko krivice? Spraševal sem se, zakaj Bog še ne ukrepa. Pravzaprav sem pogosto molil k Bogu, da bi dobil odgovore. Po koncu ene od turnej sem ponovno začel brati Sveto pismo. Čeprav večine tega, kar sem prebral, nisem čisto razumel, sem sklenil, da mora biti konec sveta blizu.

 Med branjem Svetega pisma sem opazil, da se je Jezus nekoč v puščavi postil 40 dni. (Matej 4:1, 2) Mislil sem si, da se mi bo Bog morda razodel, če se bom tudi jaz postil, zato sem si določil, kdaj začnem s postom. Dva tedna, preden sem se začel postiti, sta na vrata potrkali dve Jehovovi priči. Moška sem povabil noter, kot če bi ju pričakoval. Jacquesa, enega od njiju, sem pogledal naravnost v oči in ga vprašal: »Kako lahko vemo, da živimo v zadnjih dneh tega sveta?« Odgovoril mi je tako, da je odprl Sveto pismo in prebral 2. Timoteju 3:1–5. Zasul sem ju še z mnogimi vprašanji in bil presenečen nad njunimi logičnimi in prepričljivimi odgovori, ki so vedno temeljili na Svetem pismu. Po nekaj obiskih sem spoznal, da ni potrebno, da se postim.

 S Pričami sem začel redno preučevati Sveto pismo. Sčasoma sem si ostrigel dolge lase in začel obiskovati vse shode v bližnji kraljestveni dvorani. Prisrčna dobrodošlica, ki sem je bil tam deležen, me je še bolj prepričala, da sem končno našel resnico.

 Seveda sem moral za to, da bi lahko udejanjal, kar sem se učil pri preučevanju Svetega pisma, narediti nekatere velike spremembe v življenju. Kot prvo sem moral nehati uporabljati prepovedane droge in živeti nemoralno. Prav tako sem moral postati manj sebičen in se bolj zanimati za druge. Kot oče samohranilec sem se moral naučiti skrbeti za čustvene in duhovne potrebe svojih dveh otrok. Zato sem končal svojo glasbeno kariero in sprejel slabše plačano delo v neki tovarni.

 Narediti vse te spremembe ni bilo enostavno. Ko sem se trudil pustiti droge, sem se boril z odtegnitvenimi simptomi in nekajkrat podlegel skušnjavi. (Rimljanom 7:19, 21–24) Še posebej se mi je bilo težko odreči nemoralnemu življenju. Poleg tega je bila moja nova služba izčrpavajoča, skromen prihodek pa mi je jemal voljo. Šele v treh mesecih sem zaslužil toliko, kot sem kot glasbenik zaslužil v dveh urah.

 Molitev mi je pomagala, da sem vztrajal pri teh težkih spremembah. Prav tako sem ugotovil, da brez rednega branja Biblije ne bo šlo. Določene svetopisemske vrstice so me zelo spodbudile. Ena od teh je bila 2. Korinčanom 7:1, ki kristjanom naroča, naj se očistijo »vsega, kar skruni meso in duha«. V drugi svetopisemski vrstici, v Filipljanom 4:13, sem dobil zagotovilo, da se lahko osvobodim svojih slabih navad. Tam piše: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« Bog Jehova je odgovoril na moje molitve in mi pomagal, da sem razumel in udejanjal svetopisemsko resnico. To me je spodbudilo, da sem mu posvetil svoje življenje. (1. Petrovo 4:1, 2) Leta 1997 sem se krstil in postal Jehovova priča.

 Prepričan sem, da bi bil danes že mrtev, če bi še naprej živel tako, kot sem. Tako pa imam danes zares srečno življenje! Moja čudovita žena, Elvie, je pravi blagoslov. Skupaj uživava v tem, da večino svojega časa namenjava temu, da poučujeva druge o Svetem pismu. Zato sem zelo srečen in zadovoljen. Res sem hvaležen Jehovu, da me je pritegnil k sebi. (Janez 6:44)