Preskoči na vsebino

Kaj je neodpustljiv greh?

Kaj je neodpustljiv greh?

Sveto pismo odgovarja

 Neodpustljiv greh se nanaša na dejanja, ki jih spremlja določeno stališče, ki grešnika ovira, da bi bil kdaj deležen Božjega odpuščanja. Kako pride do tega, da človek razvije takšno značajsko potezo?

 Bog odpusti tistim, ki se pokesajo za svoje grehe, v svojem življenju upoštevajo Božja merila in verujejo v Jezusa Kristusa. (Apostolska dela 3:19, 20) Toda grešno ravnanje lahko za človeka postane tako ustaljena navada, da ne bo nikoli spremenil svojega stališča ali vedenja. Sveto pismo za takšnega človeka pravi, da ima hudobno srce, ki je »zaradi varljive moči greha« zakrknilo. (Hebrejcem 3:12, 13) Tako kakor se gline, potem ko je bila žgana v peči, ne da več na novo oblikovati, tako je človekovo srce, potem ko zakrkne, za vedno uporno Bogu. (Izaija 45:9) Za takšnega ne more obstajati nobena osnova, na podlagi katere bi mu Bog lahko odpustil, zato je njegov greh neodpustljiv oziroma neoprostljiv. (Hebrejcem 10:26, 27)

 V Jezusovih dneh so nekateri judovski verski voditelji neodpustljivo grešili. Vedeli so, da se za Jezusovimi čudeži skriva Božji sveti duh, vendar so kljub temu zlobno trdili, da je Jezus svojo moč dobil od Satana Hudiča. (Marko 3:22, 28–30)

Dva primera grehov, ki jih Bog lahko odpusti

  •  Bogokletje iz nevednosti. Apostol Pavel je bil nekoč bogokletnik, vendar je kasneje napisal: »Kljub temu mi je bilo izkazano usmiljenje, ker sem bil v nevednosti in sem ravnal v neveri.« (1. Timoteju 1:13)

  •  Prešuštvo. Sveto pismo omenja, da so nekateri nekoč prešuštvovali, ampak ko so s tem nehali, jim je Bog odpustil. (1. Korinčanom 6:9–11)

»Ali sem storil neodpustljiv greh?«

 Če iz srca sovražite grehe, ki ste jih storili v preteklosti, in se resnično želite spremeniti, potem niste neodpustljivo grešili. Bog vam lahko odpusti tudi, če vas večkrat premaga isti greh, če le vaše srce ne postane trajno neodzivno na Boga. (Izaija 1:18)

 Nekateri se morda bojijo, da so neodpustljivo grešili, ker jih nenehno mučijo občutki krivde. Vendar iz Svetega pisma izvemo, da ne smemo vedno zaupati svojim občutkom. (Jeremija 17:9) Bog nas ni pooblastil, da bi lahko sodili druge – niti sami sebe ne. (Rimljanom 14:4, 12) Odpusti nam lahko, pa čeprav nas naše lastno srce še vedno obsoja. (1. Janezovo 3:19, 20)

Ali je Juda Iškarijot storil neodpustljiv greh?

 Da. Iz pohlepa je kradel denar, ki je bil darovan za sveto rabo. Celo pretvarjal se je, da ga skrbi za revne, v resnici pa je samo želel priti do več denarja, ki bi ga potem ukradel. (Janez 12:4–8) Ko je grešenje prišlo Judu v ustaljeno navado, je izdal Jezusa za 30 srebrnikov. Jezus je vedel, da se Juda nikoli ne bo zares pokesal za to, kar je storil, zato ga je imenoval »sin pokončanja«. (Janez 17:12) S tem je hotel reči, da Juda po tem, ko bo umrl, ne bo imel upanja na vstajenje, ampak bo za vedno uničen. (Marko 14:21)

 Juda se ni iskreno kesal svojega greha. Sicer je verskim voditeljem, s katerimi je spletkaril, priznal svoje napačno dejanje, vendar pa tega ni priznal Bogu. (Matej 27:3–5; 2. Korinčanom 7:10)