Na obali reke Nil se skriva majhna deklica. Njene oči so usmerjene med trstje. Vsa napeta, vendar povsem pri miru stoji zraven velike reke, ki počasi teče mimo nje. Kljub temu da okoli nje kar mrgoli različnih žuželk, se ne premakne s svojega mesta. Pogled ima usmerjen na košaro, v kateri leži njen mali bratec. Ko razmišlja, kako osamljen in nemočen je v košari, se ji para srce. Vendar ve, da so njeni starši imeli prav; v teh težkih časih je bilo to dejanje edino upanje za dojenčka.

 Ta mala deklica je pokazala neverjeten pogum in kmalu ga bo pokazala še več. V njenem srcu se je že začela oblikovati izjemna lastnost – vera. Ta lastnost se bo jasno videla že v naslednjem trenutku in se bo oblikovala skozi njeno celotno življenje. Kasneje, ko bo starejša, jo bo vera vodila skozi najvznemirljivejši čas v zgodovini njenega ljudstva. Ista lastnost ji bo pomagala, ko bo naredila resno napako. Kdo je ta deklica? In kaj se lahko iz njene vere naučimo mi?

 Svetopisemsko poročilo nam ne razkrije imena te deklice, vendar vseeno vemo, kdo je bila. To je bila Mirjam, najstarejši otrok Amrama in Johebede, ki sta bila hebrejska sužnja v Egiptu. (4. Mojzesova 26:59) Njen mali bratec je kasneje dobil ime Mojzes. Imela pa je še enega brata, Arona, ki je bil star okoli tri leta. Ne vemo točno, koliko je bila takrat stara Mirjam, vendar lahko razumno sklepamo, da še ni dopolnila deset let.

 Mirjam je živela v težkih časih. Egipčani so na njeno ljudstvo, Hebrejce, gledali kot na veliko grožnjo, zato so jih zasužnjili in zatirali. Ker je bilo Hebrejcev kljub temu vse več, so se prestrašeni Egipčani domislili nečesa zelo krutega. Faraon je zapovedal, da morajo takoj po rojstvu usmrtiti vsakega dečka, ki bi ga rodila Hebrejka. Mirjam je brez dvoma vedela, kakšno vero sta pokazali babici Šifra in Pua, ki nista ubogali te zapovedi. (2. Mojzesova 1:8–22)

 Mirjam je vero opazila tudi pri svojih starših. Ko se je Amramu in Johebedi rodil tretji otrok, nista dopustila, da ju faraonova kruta zapoved prestraši, zato sta svojega lepega dojenčka tri mesece skrivala. (Hebrejcem 11:23) Vendar dojenčka ni enostavno skrivati in kmalu sta morala narediti nekaj zelo težkega. Johebeda je vedela, da mora svojega dojenčka pustiti nekje, kjer ga bo našel nekdo, ki ga bo zaščitil in skrbel zanj. Predstavljajte si, kako je molila, ko je iz papirjevca pletla košaro ter jo prevlekla in prelila z zemeljsko smolo, da ni puščala vode. In kako goreče so morale biti njene molitve, ko je v košaro položila svojega ljubljenega otroka in jo spustila po reki Nil! Verjetno je bila ravno Johebeda tista, ki je Mirjam naročila, naj opazuje, kaj se bo zgodilo. (2. Mojzesova 2:1–4)

 Mirjam je tako stala pri reki in čakala. Čez nekaj časa je opazila, da nekdo prihaja. Približevala se je skupina žensk, ki pa niso bile običajne Egipčanke. K Nilu je prišla faraonova hči s svojimi služabnicami, da bi se okopala. Lahko si samo predstavljamo, kako prestrašena je morala biti Mirjam. Bi si sploh drznila upati, da bo faraonova lastna hči prekršila zapoved in zaščitila hebrejskega dojenčka? Mirjam je v teh trenutkih brez dvoma goreče molila.

 Prva, ki je sredi trstja zagledala košaro, je bila faraonova hči. Nemudoma je poslala svojo služkinjo, da jo prinese. Kaj se je potem zgodilo? Svetopisemsko poročilo nam pove, da je faraonova hči odprla košaro in zagledala dečka, ki »je jokal«. Takoj ji je bilo jasno, da je neka Hebrejka želela rešiti življenje svojega otroka. Vendar so solze na licu tega prekrasnega dečka princeso tako ganile, da se ji je zelo zasmilil. (2. Mojzesova 2:5, 6) Mirjam je vse to pozorno opazovala. Ko je na obrazu faraonove hčere opazila sočutje do njenega bratca, je vedela, da je prišel čas, da pokaže svojo vero v Jehova in takoj ukrepa. Zato je zbrala pogum ter pristopila k faraonovi hčeri in njenim služkinjam.

 Ne moremo vedeti, kaj bi se v običajnih okoliščinah zgodilo z mlado hebrejsko služkinjo, če bi pristopila k nekomu iz kraljeve družine in ga ogovorila. Kljub temu je Mirjam princeso kar naravnost vprašala: »Naj grem in pokličem zate dojiljo izmed Hebrejk, da bi ti dojila otroka?« To je bilo zelo modro vprašanje. Faraonova hči je vedela, da ne more dojiti dojenčka, zato je morda razmišljala, da bi bilo veliko boljše, da ga doji ženska iz hebrejskega naroda. Kasneje, ko bo dojenček zrastel, pa ga lahko posvoji kot svojega sina ter ga nato vzgaja in izobražuje. Mirjam je kar prekipevala od veselja, ko ji je princesa z eno besedo odvrnila: »Pojdi!« (2. Mojzesova 2:7, 8)

 Mirjam je stekla k svojim zaskrbljenim staršem. Lahko si samo zamislimo, kako navdušeno je mami povedala, kaj se je zgodilo. Johebeda je brez dvoma vedela, da za tem stoji Jehova, zato je skupaj z Mirjam odšla k faraonovi hčeri. Lahko si kar predstavljamo, kako je Johebeda morda morala skriti svoje navdušenje in olajšanje, ko ji je faraonova hči naročila: »Vzemi tega otroka s seboj in mi ga dôji, jaz pa ti bom plačala.« (2. Mojzesova 2:9)

 Tistega dne se je Mirjam zelo veliko naučila o Bogu Jehovu. Naučila se je, da Jehova skrbi za svoje ljudstvo in da posluša njegove molitve. Spoznala je tudi, da niso samo odrasli ali moški tisti, ki lahko pokažejo pogum in vero. Jehova posluša molitve vseh svojih zvestih služabnikov. (Psalm 65:2) Pomembno je, da v teh težkih časih vsi mi, mladi in stari ter moški in ženske, to ohranimo v mislih.

 Johebeda je dojila dojenčka in zanj skrbela. Lahko smo prepričani, da se je Mirjam zelo navezala na svojega bratca, ki ga je pomagala rešiti. Morda mu je tudi ona pomagala pri tem, da se je naučil govoriti. Kako navdušena je morala biti, ko je njen bratec prvič izgovoril ime svojega Boga, Jehova. Vendar je otrok hitro rasel in prišel je čas, da ga odpeljejo k faraonovi hčeri. (2. Mojzesova 2:10) Brez dvoma je bilo to za vso družino zelo boleče. Mirjam je zagotovo pogosto razmišljala o svojem najmlajšem bratu, ki mu je faraonova hči dala ime Mojzes. Verjetno se je spraševala, kakšen bo, ko odraste. Ali bo med odraščanjem na egipčanskem dvoru ohranil ljubezen do Jehova?

 Sčasoma je Mirjam dobila odgovor na vsa svoja vprašanja. Gotovo je bila ponosna na svojega odraslega brata, ko je izvedela, da se je odločil služiti svojemu Bogu in da je zavrnil vse, kar se mu je ponujalo na dvoru! Ko je bil Mojzes star 40 let, se je začel zavzemati za svoje ljudstvo. Ubil je Egipčana, ki je tepel hebrejskega sužnja. Mojzes je vedel, da lahko zaradi tega izgubi življenje, zato je iz Egipta pobegnil. (2. Mojzesova 2:11–15; Apostolska dela 7:23–29; Hebrejcem 11:24–26)

 Naslednja štiri desetletja je Mojzes živel daleč stran v Madijanu, kjer je pasel ovce. (2. Mojzesova 3:1; Apostolska dela 7:29, 30) Povsem verjetno je, da ves ta čas Mirjam o svojem bratu ni slišala niti besede. Leta so minevala in Mirjam se je počasi postarala. Videla je, kako njeno ljudstvo vse bolj in bolj trpi.

 Mirjam je bila verjetno v poznih osemdesetih, ko se je Mojzes po Božjem navodilu vrnil v Egipt, da odreši Božje ljudstvo. Bog je postavil Arona, da je govoril namesto Mojzesa. Tako sta oba Mirjamina brata skupaj odšla k faraonu in ga prosila, naj izpusti Božje ljudstvo. Zagotovo je Mirjam po svojih najboljših močeh podpirala in spodbujala svoja brata, ko sta morala vedno znova z isto prošnjo k faraonu. Ker ju je faraon vsakič zavrnil in ju ni želel poslušati, je Jehova nad Egipčane poslal deset nadlog. Ko je bila izvršena zadnja nadloga, v kateri so umrli vsi prvorojenci, je končno prišel čas za veličasten izhod Izraelcev! Predstavljajte si, kako neutrudno je Mirjam pomagala svojim rojakom, ki so pod Mojzesovim vodstvom zapuščali Egipt. (2. Mojzesova 4:14–16, 27–31; 7:1–12:51)

 Na poti iz Egipta se je izraelski narod znašel ujet med Rdečim morjem in egipčansko vojsko. Mojzes se je postavil pred morje, dvignil svojo palico in morje se je razdelilo! Mirjam verjetno ni nikoli pozabila tega veličastnega prizora. Ko je Mojzes vodil ljudstvo po suhem morskem dnu, je gotovo razmišljala, da njenemu Bogu ni nič nemogoče in da lahko izpolni vsako obljubo. Zaradi tega je njena vera v Jehova postala močnejša kot kdaj koli prej. (2. Mojzesova 14:1–31)

 Ko je ljudstvo varno prišlo na drugo stran, je morje z vso silo treščilo v faraona in njegovo vojsko. Mirjam se je lahko na lastne oči prepričala, da je Jehova močnejši od najmočnejše vojske na svetu. Ta dogodek je Izraelce spodbudil, da so Jehovu zapeli pesem. Tudi Mirjam in druge ženske so se pri petju pridružile moškim, tako da so jim odpevale: »Pojte Jehovu, ker se je silno poveličal. Konja in njegovega jezdeca je zagnal v morje.« (2. Mojzesova 15:20, 21; Psalm 136:15)

 Za Mirjam je bil to najlepši dogodek v njenem življenju, nekaj, kar ne bo nikoli pozabila. Ravno med opisovanjem tega dogodka jo svetopisemsko poročilo poimenuje prerokinja. V Svetem pismu je Mirjam prva ženska, ki je dobila ta naziv. Bila je ena redkih žensk, ki so Jehovu služile na takšen poseben način. (Sodniki 4:4; 2. kraljev 22:14; Izaija 8:3; Luka 2:36)

 Sveto pismo nas s tem spomni, da nas Jehova gleda in da opazi vse, kar delamo zanj. Ker vidi naš trud, našo potrpežljivost in našo željo, da ga hvalimo, komaj čaka, da nas nagradi. Vsi mi, pa naj smo mladi ali stari, moški ali ženske, lahko pokažemo vero v Jehova. Ko Jehova vidi našo vero, je zelo vesel in lahko smo povsem prepričani, da je ne bo nikoli pozabil in jo bo z veseljem nagradil. (Hebrejcem 6:10; 11:6) To je res dober razlog, da posnemamo vero, ki jo je pokazala Mirjam!

 Posebne naloge in položaj prinesejo veliko blagoslovov, vendar pa tudi mnoge nevarnosti. Ko so bili Izraelci osvobojeni iz suženjstva, je bila Mirjam med svojimi rojaki gotovo najbolj znana ženska. Ali je zaradi tega postala ponosna oziroma ošabna? (Pregovori 16:18) Na žalost se je zgodilo ravno to.

 Nekaj mesecev po izhodu iz Egipta je v izraelski tabor pripotovala skupina ljudi iz zelo oddaljenega kraja. To je bil Mojzesov tast Jetro, ki je Mojzesu pripeljal njegovo ženo Ziforo in njuna sinova. Mojzes se je z Ziforo poročil med svojim 40-letnim bivanjem v Madijanu. Res je, da je Zifora s svojima sinovoma zapustila Madijan in šla z Mojzesom v Egipt, vendar se je kasneje vrnila, da bi obiskala svojo družino. Jetro je sedaj njo in njena sinova pripeljal v izraelski tabor. (2. Mojzesova 18:1–5) Predstavljajte si, kakšno zanimanje in radovednost je vzbudil njihov prihod! Mnogi so komaj čakali, da vidijo ženo svojega voditelja, ki ga je Bog izbral, da jih izpelje iz Egipta.

 Se je tudi Mirjam veselila tega prihoda? Na začetku se verjetno je. Toda videti je, da je s časom podlegla ponosu. Morda se je počutila ogroženo, ker je mislila, da jo bo Zifora zasenčila. Kakor koli že, Mirjam in Aron sta začela govoriti negativno. Njuno negativno govorjenje je postajalo vse bolj hudobno in je odsevalo grenkobo. Najprej sta se pritoževala nad Ziforo, ker ni bila Izraelka, ampak Kušijevka. a Kmalu pa sta se začela pritoževati še nad samim Mojzesom. Govorila sta: »Ali Jehova govori samo po Mojzesu? Ali ne govori tudi po naju?« (4. Mojzesova 12:1, 2)

 Iz teh besed lahko vidimo, da sta Mirjam in Aron v svojem srcu začela razvijati zelo nevarno stališče. Nista bila zadovoljna s tem, kako Jehova uporablja Mojzesa. Več avtoritete in vpliva sta si želela zase. Ali je bilo to zato, ker je Mojzes postal ponosen in je zlorabil svojo avtoriteto? Mojzes je gotovo imel slabosti, vendar pa častihlepnost in ponos nista bila med njimi. Navdihnjeno poročilo pravi: »Mojzes pa je bil med vsemi ljudmi daleč najkrotkejši človek na zemlji.« Ne glede na to, kakšen je bil razlog za negativno govorjenje, sta Mirjam in Aron ravnala povsem neprimerno in se znašla v veliki nevarnosti. V poročilu piše: »Jehova je to poslušal.« (4. Mojzesova 12:2, 3)

 Jehova je Mojzesu, Aronu in Mirjam nenadoma naročil, naj pridejo k shodnemu šotoru. Z neba se je spustil oblačni steber, ki je predstavljal Jehovovo prisotnost, in se postavil k vhodu šotora. Nato je Jehova spregovoril. Oštel je Mirjam in Arona ter ju spomnil na poseben odnos, ki ga ima z Mojzesom. Spomnil ju je tudi na to, da je vodenje naroda zaupal Mojzesu. Vprašal ju je: »Zakaj se torej nista bala govoriti slabo o mojem služabniku Mojzesu?« Mirjam in Aron sta se gotovo tresla od strahu. Jehova je videl nespoštovanje, ki sta ga pokazala do Mojzesa in posledično tudi do njega samega. (4. Mojzesova 12:4–8)

 Očitno je to negativno govorjenje vodila Mirjam, ki je svojega mlajšega brata napeljala na to, da se skupaj postavita proti Mojzesovi ženi. To bi lahko pojasnilo, zakaj je bila kaznovana samo Mirjam. Jehova jo je kaznoval z gobavostjo. To je grozna bolezen, ki je povzročila, da je njena koža postala »bela kakor sneg«. Aron se je takoj ponižal pred Mojzesom in ga rotil, naj prosi Jehova za odpuščanje. Rekel mu je: »Prosim, ne štej nama za greh to nespametno dejanje, ki sva ga storila!« V tem trenutku se je spet pokazala Mojzesova krotkost. K Jehovu je zavpil: »O Bog, prosim! Prosim, ozdravi jo!« (4. Mojzesova 12:9–13) Mojzesov in Aronov odziv pokaže, kako zelo rada sta imela svojo sestro kljub njenim slabostim.

 Jehova je bil usmiljen. Ozdravil je Mirjam, ki se je pokesala za svoje napačno ravnanje. Vendar je od nje zahteval, da sedem dni preživi v karanteni izven Izraelovega tabora. Mirjam se je gotovo počutila povsem osramočeno, ko so jo njeni rojaki s pogledom spremljali iz tabora. Potrebovala je veliko ponižnosti, da bi ubogala Jehovovo zapoved. Toda njena vera jo je rešila. V svojem srcu je vedela, da je njen oče Jehova pravičen in da jo je discipliniral iz ljubezni. Zato je naredila to, kar se je od nje pričakovalo. Sedem dni je preživela sama izven tabora, Izraelci pa so jo čakali. Na koncu se je Mirjam ponižno vrnila v tabor in tako še enkrat pokazala svojo močno vero. (4. Mojzesova 12:14, 15)

 Jehova disciplinira tiste, ki jih ima rad. (Hebrejcem 12:5, 6) Mirjam je imel tako rad, da ni želel spregledati njenega ponosa. Discipliniranje je bilo boleče, vendar jo je rešilo. Ker je ponižno sprejela discipliniranje, si je ponovno pridobila Jehovovo odobravanje. Mirjam je živela skoraj do samega konca potovanja po pustinji. Ko je umrla v zinski pustinji v Kadešu, je imela verjetno skoraj 130 let. b (4. Mojzesova 20:1) Nekoliko stoletij kasneje ji je Jehova zaradi njenega zvestega služenja izkazal izjemno čast. Po svojem preroku Mihu je svoje ljudstvo spomnil: »Kajti izpeljal sem te iz egiptovske dežele in te odkupil iz hiše sužnjev. Pred teboj sem poslal Mojzesa, Arona in Mirjam.« (Miha 6:4)

 Vsi mi se lahko od Mirjam zelo veliko naučimo. Ščititi moramo nemočne in pogumno zagovarjati to, kar je prav, tako kot je to delala ona, ko je bila še majhna deklica. (Jakob 1:27) Tako kot ona moramo druge z veseljem poučevati o Božjem sporočilu. (Rimljanom 10:15) Moramo se boriti proti lastnostim, ki so za naše srce kot strup, na primer ljubosumje in zagrenjenost. (Pregovori 14:30) In navsezadnje moramo tako kot ona ponižno sprejeti Jehovovo discipliniranje. (Hebrejcem 12:5) Če bomo vse to delali, bomo tudi mi zgradili trdno vero v Boga, tako kot je to storila Mirjam.