»Božja beseda je namreč živa in ima močan vpliv. Ostrejša je od vsakega dvoreznega meča in lahko prodre tako globoko, da loči dušo in duha, kosti in mozeg, ter je zmožna razkriti misli in namere srca.« (Hebrejcem 4:12, Prevod novi svet)

 »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Hebrejcem 4:12, Slovenski standardni prevod)

 Božje sporočilo za človeštvo, ki je zapisano v Svetem pismu, ima moč, da odkrije, kaj v resnici mislimo in kakšni so naši motivi. Ljudem lahko tudi pomaga, da se spremenijo na boljše.

 »Božja beseda je namreč živa.« Izraz »Božja beseda« se nanaša na Božje obljube oziroma Božji namen, zapisan v Svetem pismu. a Pomemben del tega namena je, da bi poslušno človeštvo v miru in enotnosti večno živelo na zemlji. (1. Mojzesova 1:28; Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4)

 V kakšnem pomenu je Božja beseda »živa«? Kot prvo lahko močno vpliva na srce tistih, ki jo sprejmejo, in jim daje upanje in smisel v življenju. (5. Mojzesova 30:14; 32:47) Kot drugo pa je živa v tem smislu, da Bog dela vse potrebno, da bi povsem izpolnil svoje obljube. (Janez 5:17) V nasprotju z ljudmi Bog ni takšen, da bi nekaj obljubil in potem to pozabil ali pa ugotovil, da tega ne more izpolniti. (4. Mojzesova 23:19) Glede Božjih besed v Izaiju 55:11 piše: »K meni se ne bodo vrnile brez uspeha.«

 »Božja beseda [...] ima močan vpliv.« Izraz »ima močan vpliv« se lahko prevaja tudi z »ima moč«, »je dejavna« oziroma »izpolni kar koli, za kar je bila namenjena«. Zato se bo vse, kar Bog Jehova b reče ali obljubi, zagotovo izpolnilo. (Psalm 135:6; Izaija 46:10) Pravzaprav lahko Bog svoje obljube izpolni tako, da to daleč presega vsa naša pričakovanja. (Efežanom 3:20) c

 Božja beseda »ima močan vpliv« tudi tako, da tistim, ki jo cenijo, pomaga izboljšati življenje in osebnost. To, kar Bog uči, postane del njih, kar pomeni, da vpliva na njihovo razmišljanje, način življenja in cilje. (Rimljanom 12:2; Efežanom 4:24) V tem smislu »Božja beseda [...] tudi deluje« v tistih, ki jo sprejmejo kot tako. (1. Tesaloničanom 2:13)

 »Božja beseda [...] je ostrejša od vsakega dvoreznega meča.« Božja beseda lahko prodre tako globoko, da je v simboličnem smislu ostrejša od katerega koli meča, ki ga je naredil človek. Božje sporočilo lahko doseže srce oziroma notranjost človeka tako, kot to ne bi mogel noben človeški nauk. To potrjujejo besede iz Hebrejcem 4:12, ki so zapisane v nadaljevanju.

 »Božja beseda [...] loči dušo in duha, kosti in mozeg.« V Svetem pismu se »duša« lahko nanaša na to, kakšen se človek kaže navzven, medtem ko se lahko »duh« nanaša na to, kakšen je človek v notranjosti. (Galačanom 6:18) Simbolično rečeno »Božja beseda« prodre prav do »mozga«, do naših najglobljih občutkov in misli. Ker Sveto pismo odkrije, kakšni smo v notranjosti, česar ne more videti noben človek, nas to, kar nas Jehova uči, spodbudi, da se spremenimo na bolje. Tako je vesel naš Stvarnik pa tudi mi.

 »Božja beseda [...] je zmožna razkriti misli in namere srca.« To, kako se človek odzove na Božjo besedo, lahko odkrije, kaj v resnici misli in kakšni so njegovi motivi, saj oboje vpliva na njegovo vedenje in ravnanje. Če se na primer pozitivno odzove na Božjo besedo in v svojem življenju naredi ustrezne spremembe, pokaže, da je ponižen in iskren. Želi ugajati svojemu Stvarniku. Če pa skuša iskati napake v Božji besedi, se morda s tem odkrijejo njegove negativne lastnosti, kot sta ponos ali sebičnost. Mogoče želi opravičevati vedenje, ki ga Bog ne odobrava. (Jeremija 17:9; Rimljanom 1:24–27)

 Kot piše v nekem priročniku, lahko Božja beseda »doseže čisto vsak košček naše notranjosti«. V sebi nimamo ničesar, česar Bog ne bi mogel videti in njegova beseda ne bi mogla razkriti. »Vse je razkrito in razodeto pred očmi njega, ki mu moramo dajati odgovor,« piše v Hebrejcem 4:13.

 Biblijsko knjigo Hebrejcem je napisal apostol Pavel okoli leta 61 n. št. To navdihnjeno pismo je bilo namenjeno judovskim kristjanom v Jeruzalemu in Judeji.

 V 3. in 4. poglavju Pavel poudari, kako so bili starodavni Izraelci za kristjane svarilni zgled. (Hebrejcem 3:8–12; 4:11) Jehova je Izraelcem obljubil, da jih bo rešil iz suženjstva in jih naselil v deželi, kjer jih »ne bo nihče ogrožal«. (5. Mojzesova 12:9, 10) Vendar so Izraelci, ki so zapustili Egipt, vedno znova dokazovali, da ne zaupajo Božjim obljubam, in pogosto niso ubogali Božjih zapovedi. Zato niso »počivali skupaj z« Bogom in bili v miru z njim, ampak so v puščavi umrli. Čeprav so njihovi potomci podedovali Obljubljeno deželo, so bili tudi oni neposlušni. Posledica tega je bila, da je narod zelo trpel. (Nehemija 9:29, 30; Psalm 95:9–11; Luka 13:34, 35)

 Pavel pojasnjuje, da bi se morali kristjani učiti iz slabega zgleda nezvestih Izraelcev. V nasprotju z njimi lahko skupaj z Bogom počivamo, če ubogamo to, kar piše v Svetem pismu, in popolnoma zaupamo njegovim obljubam. (Hebrejcem 4:1–3, 11)

 Če želite več izvedeti o vsebini Pisma Hebrejcem, si oglejte ta kratki videoposnetek.