Odraščal sem v Los Angelesu v Kaliforniji v različnih soseskah, ki so bile na slabem glasu zaradi uličnih tolp in drog. Starša sta imela šest otrok, od katerih sem bil jaz drugi.

Mama nas je vzgojila v člane evangeličanske cerkve. Toda kot najstnik sem živel dvojno življenje. Ob nedeljah sem pel v cerkvenem zboru. Preostali del tedna pa sem živel za zabavo, droge in nemoralo.

Bil sem vzkipljiv in nasilne narave. Da bi zmagal, sem v sporih kot orožje uporabil vse, kar mi je prišlo pod roke. To, kar sem se učil v cerkvi, mi ni pomagalo. Imel sem navado reči: »Maščevanje je Gospodovo, in jaz sem njegovo orodje!« V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem hodil v srednjo šolo, so name začeli vplivati Črni panterji. To je bila politična skupina, znana po bojevitem zavzemanju za pravice državljanov. Pridružil sem se študentski organizaciji, ki si je prizadevala za državljanske pravice. Večkrat smo organizirali proteste, in šola je bila vsakič začasno zaprta.

Videti je bilo, da protesti niso zadovoljili moje želje po nasilju. Zato sem pričel sodelovati v zločinih iz sovraštva. Na primer, občasno smo si s prijatelji v kinu ogledali kak film, ki je prikazoval, kako so v preteklosti zelo grdo ravnali z afriškimi sužnji v Združenih državah. Razjarjeni zaradi teh krivic smo se kar sredi kinodvorane spravili nad belopolte mladostnike. Potem pa smo se odpravili še v soseske, kjer so živeli belci, da bi pretepli še več ljudi.

Do poznih najstniških let sem s svojimi brati zagrešil že veliko nasilnih zločinov. Prišli smo navzkriž z oblastmi. Družil sem se z zloglasno tolpo, kateri je pripadal eden od mojih mlajših bratov. Moje življenje je bilo iz dneva v dan slabše.

Starši nekega mojega prijatelja so bili Jehovove priče. Povabili so me na svoje krščanske shode, pa sem se odzval. Že takoj na začetku sem lahko opazil, kako drugačni so Priče. Vsakdo je imel Sveto pismo in ga med shodom tudi uporabljal. Mladi so celo imeli govore! Navdušen sem bil, ko sem spoznal, da ima Bog ime, Jehova, in slišal, da so to ime uporabljali. (Psalm 83:18) Krščansko občino so sestavljali ljudje različnih narodnosti, vendar je bilo očitno, da med pripadniki ni bilo rasnega razlikovanja.

 Sprva nisem želel s Pričami preučevati Svetega pisma, rad pa sem hodil na njihove shode. Nekega večera, ko sem bil na shodu Prič, se je skupina mojih prijateljev odpravila na koncert. Tam so nekega najstnika pretepli do smrti, ker jim ni hotel izročiti svoje usnjene jakne. Naslednji dan so se bahali z umorom. Ko se jim je sodilo, so se celo norčevali iz storjenega zločina. Večina od njih je bila obsojena na dosmrtno ječo. Ni potrebno posebej poudarjati, da sem bil zelo vesel, ker tistega večera nisem bil z njimi. Odločil sem se, da bom spremenil svoje življenje in začel preučevati Sveto pismo.

Ker so v mojem okolju tako močno poudarjali rasne predsodke, me je to, kar sem videl med Pričami, povsem osupnilo. Ko je denimo neka belopolta Priča morala odpotovati v tujino, je svoje otroke pustila v oskrbo temnopolti družini. Poleg tega je neka družina belcev sprejela k sebi na dom temnopoltega mladeniča, ki je potreboval streho nad glavo. Prepričal sem se, da Jehovove priče ustrezajo Jezusovim besedam, ki so zapisane v Janezu 13:35: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« Vedel sem, da sem našel pravo bratovščino.

S preučevanjem Svetega pisma sem začel spoznavati, da moram spremeniti svoje razmišljanje. Moral sem prenoviti svoj um, zato da ne bi samo ravnal miroljubno, ampak bi na takšno vedenje tudi gledal kot na najboljše. (Rimljanom 12:2) Postopoma sem napredoval. Januarja 1974 sem se krstil in postal Jehovova priča.

Toda celo po krstu mi je moja vzkipljivost delala težave. Ob neki priložnosti, ko sem obiskoval ljudi na njihovih domovih in se z njimi pogovarjal o sporočilu iz Svetega pisma, sem opazil tatu, ki mi je iz avtomobila ravno ukradel avtoradio. Takoj sem stekel za njim. Ko sem se mu začel približevati, je radio odvrgel in pobegnil stran. Drugim, ki so bili z menoj v skupini, sem povedal, kako sem dobil radio nazaj, in krščanski starešina me je vprašal: »Stephen, kaj bi storil tatu, če bi ga ujel?« To mi je dalo misliti in me spodbudilo, da se še naprej trudim gojiti miroljubnega duha.

Oktobra 1974 je oznanjevanje svetopisemskega sporočila postalo moja glavna dejavnost. Vsak mesec sem temu, da sem druge učil o Svetem pismu, namenil 100 ur. Kasneje sem imel prednost delati kot prostovoljec na svetovnem središču Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Leta 1978 sem se vrnil v Los Angeles, zato da bi lahko skrbel za svojo bolno mamo. Dve leti kasneje sem se poročil s svojo drago Aarhondo. Bila mi je v veliko oporo, ko sva skupaj skrbela za mamo do njene smrti. Sčasoma sva z Aarhondo obiskala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in dodelili so naju v Panamo, kjer še vedno služiva kot misijonarja.

Od krsta naprej sem se znašel že v številnih okoliščinah, ko bi se lahko odzval nasilno. Naučil sem se umakniti od posameznikov, ki me skušajo izzvati, ali pa se trudim zadeve umiriti kako drugače. Mnogi, tudi moja žena, me pohvalijo, ker se mi uspeva spoprijemati s takšnimi okoliščinami. Celo sam nad sabo sem presenečen! Toda uspeha za te spremembe ne pripisujem sebi. Nasprotno, prepričan sem, da so dokaz tega, da ima Biblija moč preobraziti človeka. (Hebrejcem 4:12)

Sveto pismo mi je dalo smisel v življenju in me naučilo biti resnično miroljuben. Nič več ne pretepam ljudi, ampak jim pomagam, da bi duhovno ozdraveli. Sveto pismo sem preučeval celo s svojim nekdanjim sovražnikom iz srednje šole! Potem ko se je krstil, sva bila nekaj časa sostanovalca. Še danes sva zelo dobra prijatelja. Do sedaj sva z ženo pomagala več kot 80 ljudem, da so s preučevanjem Svetega pisma postali Jehovove priče.

Zelo sem hvaležen Jehovu, ker mi je dal smiselno in srečno življenje sredi prave bratovščine.