Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

KORAKI DO SREČNE DRUŽINE

Kako se lahko pogovarjate z najstnikom brez prepiranja

Kako se lahko pogovarjate z najstnikom brez prepiranja

»Ko je bila moja hči stara 14 let, mi je pričela jezikati. Če sem ji rekla ‚Večerja je na mizi!‘, mi je odgovorila ‚Jedla bom, ko bom jaz hotela!‘. Če sem jo vprašala, ali je opravila svoje zadolžitve, mi je odvrnila ‚Nehaj mi težiti!‘. Velikokrat sva povzdignili glas in pričeli vpiti druga na drugo.« (MAKI, JAPONSKA) *

Če imate doma najstnika, lahko prepiri z njim do skrajnosti preizkusijo vaše starševske sposobnosti, pa tudi vašo potrpežljivost. »Kadar hči spodbija mojo avtoriteto, mi zavre kri,« pravi Maria, mati štirinajstletnice iz Brazilije. »Tako zelo se razburiva, da vpijeva druga na drugo.« Carmela iz Italije se srečuje s podobnimi težavami. »Najine razprave s sinom so vedno vročekrvne,« pravi, »končajo pa se tako, da se zapre v svojo sobo.«

Zakaj se zdi, da nekateri najstniki tako radi kljubujejo staršem? Ali gre za to kriviti njihove vrstnike? Morda. Sveto pismo pravi, da lahko družba na človeka močno vpliva, bodisi dobro bodisi slabo. (Pregovori 13:20; 1. Korinčanom 15:33) Poleg tega veliko današnjega razvedrila, katerega ciljna skupina so predvsem mladi, razširja stereotip, da ni nič narobe, če so najstniki uporniški in nespoštljivi.

Vendar je treba razmisliti še o nekaterih drugih stvareh, s katerimi se boste lažje spoprijeli, če boste razumeli, kako utegnejo vplivati na vašega najstnika. Poglejmo si jih nekaj.

NAJSTNIK SI PRIDOBIVA SPOSOBNOST RAZSOJANJA

Apostol Pavel je napisal: »Ko sem bil še majhen otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok, odkar pa sem mož, sem otroškost odpravil.« (1. Korinčanom 13:11) Kot je razvidno iz Pavlovih besed, otroci in odrasli razmišljajo različno. V katerem smislu?

Otroci jemljejo stvari dobesedno in jih dojemajo črno-belo. Odrasli pa običajno lažje dojemajo abstraktne ideje in razmišljajo globlje, ko želijo priti do sklepa oziroma se o čem odločiti. Za odrasle je tudi značilno, da premišljujejo o etičnih vprašanjih in o tem, kako bodo s svojim ravnanjem vplivali na druge. Morda jim je že v navadi tako razmišljati. Mladostniki pa se tega šele učijo.

Sveto pismo spodbuja mlade, naj razvijajo »premišljenost« oziroma sposobnost razsojanja. (Pregovori 1:4) Pravzaprav Sveto pismo vse kristjane spodbuja, naj uporabljajo svoj »razum«. (Rimljanom 12:1, 2; Hebrejcem 5:14) Vendar se bo najstnik včasih ravno zaradi tega, ker uporablja svoje zmožnosti razsojanja, prerekal z vami, in to celo zaradi na videz nepomembnih stvari. Morda pa bo izrazil svoje mnenje, iz katerega bo jasno razvidno, da ne zna dobro razsojati. (Pregovori 14:12) Kako se lahko v takšnih okoliščinah z njim razumno pogovorite, ne da bi se prepirali?

POSKUSITE TO: Upoštevajte, da vaš najstnik morda samo preizkuša svoje na novo odkrite sposobnosti razsojanja in da niti ni nujno, da je tako zelo prepričan v svoj prav. Da bi ugotovili, kaj v resnici misli, ga najprej pohvalite za to, da uporablja svoje umske zmožnosti. (»Čeprav se včasih ne morem v prav vseh podrobnostih strinjati s teboj, pa mi je všeč, kako razmišljaš.«) Nato pa mu pomagajte preiskati njegovo stališče. (»Ali meniš, da to, kar si pravkar rekel, velja v čisto vseh okoliščinah?«) Morda boste presenečeni, ko boste ugotovili, da je najstnik ponovno razmislil o svojih pogledih in jih dodelal.

Vendar bodite pozorni: Ko se pogovarjate z najstnikom, ne mislite, da morate vedno imeti zadnjo besedo. Čeprav je morda videti, da so bile vaše besede kot bob ob steno, bo vaš najstnik od tega pogovora najbrž odnesel več, kakor pričakujete – ali kakor bo pripravljen priznati. Ne bodite presenečeni, če bo čez nekaj dni privzel vaše mišljenje – in morda celo trdil, da je od nekdaj tako mislil.

»Včasih sva se s sinom prepirala o malenkostih – na primer o tem, da ne sme biti razsipen oziroma da ne sme nagajati sestrici. Vendar se mi zdi, da je največkrat želel, da bi ga vprašal, o čem razmišlja, ter mu pokazal, da ga razumem, in mu rekel ‚A, tako je to‘ ali ‚Tako torej razmišljaš‘. Če bi mu rekel kaj takšnega, bi se najbrž ognila mnogim prepirom.« (Kenji, Japonska)

NAJSTNIK OBLIKUJE SVOJE NAZORE

Modri starši poskrbijo, da doma vlada vzdušje, v katerem lahko najstniki izrazijo svoje poglede.

Poglavitna naloga staršev pri vzgoji mladostnika je ta, da ga pripravijo na čas, ko bo lahko odšel od doma ter zaživel kot odrasel in odgovoren človek. (1. Mojzesova 2:24) Del tega procesa je tudi oblikovanje najstnikove identitete – to je skupek lastnosti, prepričanj in vrednot, ki ga označujejo kot posameznika. Ko se najstnik z močno identiteto znajde pod pritiskom, da bi storil kaj napačnega, ne bo razmišljal zgolj o posledicah svojega ravnanja, temveč se bo tudi vprašal: »Kakšen človek sem? Katere vrednote imam? Kaj bi človek s takšnimi vrednotami storil v teh okoliščinah?« (2. Petrovo 3:11)

Sveto pismo pripoveduje o Jožefu, mladeniču, ki je imel močno identiteto. Ko ga je denimo Potifarjeva žena nagovarjala, naj ima z njo spolne odnose, ji je odvrnil: »Kako bi [. . .] mogel storiti takšno hudo dejanje in grešiti proti samemu Bogu?« (1. Mojzesova 39:9) Čeprav Izraelci še niso imeli zakona, ki bi prepovedoval prešuštvo, je Jožef pokazal, da pozna Božji pogled na to zadevo. Še več, z besedami »Kako bi [. . .] mogel« je pokazal, da je Božji pogled na zadevo privzel za svojega – da je Božji pogled postal del njegove identitete. (Efežanom 5:1)

Tudi vaš najstnik postopoma oblikuje svojo identiteto. To je dobro, saj mu bodo ravno njegovi nazori pomagali, da se bo uprl pritisku vrstnikov in se jim postavil po robu. (Pregovori 1:10–15) Po drugi strani pa se lahko iz tega istega razloga postavi po robu vam. Kaj storiti, če se to zgodi?

POSKUSITE TO: Namesto da se z najstnikom zapletete v prepir, raje zgolj ponovite njegovo mnenje. (»Če te torej prav razumem, praviš, da . . .«) Nato mu postavite vprašanja. (»Zakaj tako misliš?« ali »Kaj te je privedlo do takšnega sklepa?«) Skušajte ga vplesti v pogovor. Naj vam pove svoje mnenje. Če imata različno mnenje in gre pri tem le za stvar okusa, ne pa za to, kaj je prav in kaj narobe, mu pokažite, da spoštujete njegovo gledišče – pa četudi se z njim ne strinjate povsem.

To, da si najstnik pridobi identiteto – in istočasno še nazore – ni le nekaj normalnega, temveč tudi nekaj koristnega. Navsezadnje Sveto pismo pravi, da kristjani ne bi smeli biti kakor majhni otroci, »ki bi jih premetavalo kakor na valovih in bi jih sem ter tja nosil vsak veter nauka«. (Efežanom 4:14) Zato svojemu najstniku dopustite in ga celo spodbujajte, da si pridobi lastno identiteto in jasno izoblikovane nazore.

»Odkar svojima hčerama pokažem, da sem jima pripravljena prisluhniti, raje razmislita o mojem stališču, pa čeprav se razlikuje od njunega. Pazim, da ju ne silim v to, da bi razmišljali tako kakor jaz, temveč jima pustim, da si izoblikujeta lastne poglede.« (Ivana, Češka)

BODITE DOSLEDNI, A RAZUMNI

Nekateri najstniki se navadijo, da kakor majhni otroci neko zadevo tolikokrat privlečejo na plano, da se starši na koncu vdajo. Če se to redno dogaja v vaši družini, bodite previdni. Čeprav vam to, da popustite, morda prinese začasno olajšanje, pa s tem svojega najstnika učite, da lahko s pričkanjem doseže vse, kar hoče. Kaj takrat pomaga? To, da upoštevate Jezusov nasvet: »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Matej 5:37) Če bo najstnik vedel, da ste dosledni, je manj verjetno, da se bo prepiral z vami.

Obenem pa bodite razumni. Najstniku na primer dovolite, da vam pojasni, zakaj meni, da bi morali v nekem konkretnem primeru spremeniti uro, do katere mora priti domov. Imejte v mislih, da s tem niste popustili pritisku, temveč ste samo upoštevali svetopisemski nasvet: »Naj bo vaša razumnost znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5)

POSKUSITE TO: Kot družina se pogovorite o tem, do kdaj mora biti najstnik zvečer doma, in o drugih družinskih pravilih. Pokažite, da ste pripravljeni poslušati in pretehtati vse dejavnike, preden sprejmete odločitev. »Najstnikom bi moralo biti jasno, da so jim starši pripravljeni ugoditi, če se s tem ne krši nobeno biblijsko načelo,« priporoča Roberto, oče iz Brazilije.

Seveda nobeni starši niso popolni. V Svetem pismu piše: »Vsi mi namreč velikokrat grešimo.« (Jakob 3:2) Če ugotovite, da ste vsaj delno odgovorni za prepir, se ne obotavljajte najstniku opravičiti. Če boste priznali svoje napake, mu boste s tem dali zgled ponižnosti in mu pomagali, da se bo naučil ravnati enako.

»Po nekem prepiru sem se sinu, potem ko sem se pomiril, opravičil za svoj izbruh. Zaradi tega se je tudi sam lažje pomiril in mi prisluhnil.« (Kenji, Japonska)

^ odst. 3 Imena v tem članku so spremenjena.

VPRAŠAJTE SE . . .

  • S čim morda prispevam k temu, da se z najstnikom prepirava?

  • Kako mi lahko ta članek pomaga pri tem, da bi bolje razumel svojega najstnika?

  • Kaj lahko storim, da bi se s svojim najstnikom pogovarjal brez prepiranja?