Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Koraki do srečne družine

Ko vaš mladostnik prične dvomiti o veri, v kateri ga vzgajate

Ko vaš mladostnik prične dvomiti o veri, v kateri ga vzgajate

Mnogi mladi med odraščanjem sprejmejo vero svojih staršev. (2. Timoteju 3:14) Nekateri pa je ne. Kaj lahko naredite, če vaš odraščajoč otrok prične dvomiti o veri, v kateri ga vzgajate? Ta članek bo razpravljal, kako se s tem izzivom spoprijemajo Jehovove priče.

»Nočem več živeti po veri svojih staršev. Enostavno mi ni več do tega.« (Cora, 18) *

PREPRIČANI ste, da vaša religija uči resnico o Bogu. Menite, da je ravnanje po smernicah iz Svetega pisma najboljši način življenja. Zato je povsem naravno, da skušate takšne vrednote vcepiti v svojega otroka. (5. Mojzesova 6:6, 7) Toda kaj, če vaš otrok med odraščanjem izgubi zanimanje za duhovne reči? Kaj če prične dvomiti o veri, ki mu je bila v otroštvu tako pri srcu? (Galačanom 5:7)

Če je tako tudi z vašim otrokom, nikar ne sklenite, da vam je kot krščanskemu roditelju spodletelo. Kot bomo videli, lahko gre za druge dejavnike. Toda v mislih imejte naslednje: Vaš odziv na mladostnikove dvome lahko vpliva na to, ali se bo še bolj oprijel vaše vere ali pa se bo od nje še bolj oddaljil. Če boste svojemu mladostniku glede tega napovedali vojno, vas čaka neizprosna bitka – bitka, ki jo boste skoraj zagotovo izgubili. (Kološanom 3:21)

Veliko bolje je upoštevati nasvet apostola Pavla, ki je za Gospodovega sužnja napisal, da se mu »ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag, usposobljen za poučevanje,« ter dodal, da »se mora obvladovati«. (2. Timoteju 2:24) Kako lahko pokažete, da ste usposobljeni za poučevanje, če vaš mladostnik dvomi o veri, v kateri ga vzgajate?

Bodite sprevidevni

Najprej skušajte ugotoviti, kateri dejavniki morda vplivajo na mladostnikov pogled. Na primer:

  • Ali se v krščanski občini počuti osamljenega in nima prijateljev? »Ker sem želela imeti prijatelje, sem se spoprijateljila z nekaterimi sošolkami, to pa je več let oviralo mojo duhovno rast. Slaba družba je bila največji krivec za to, da sem izgubila zanimanje za duhovne reči, in danes marsikaj obžalujem.« (Lenore, 19)

  • Ali mu manjka samozavesti, zaradi česar mu je težko spregovoriti o svoji veri? »V šoli sem omahoval, da bi se s sošolci pogovarjal o svojem verovanju. Bal sem se, da bi me imeli za čudaka ali ,svetnika‘. Tistih, ki so bili drugačni, niso sprejeli, in nisem hotel, da bi se to zgodilo meni.« (Ramón, 23)

  • Ali mu je življenje po krščanskih merilih prenaporno? »Zdi se mi, kot da je svetopisemska obljuba o večnem življenju na vrhu visokega stopnišča, jaz pa nisem niti na prvi stopnici; sem zelo daleč od nje. Strah pred vzponom na to stopnišče je tako velik, da razmišljam o tem, da bi se odpovedala svoji veri.« (Renee, 16)

Pogovorite se

Ali se vaš mladostnik morda spoprijema s kakšnim prikritim problemom? Najbolje je, da ga o tem kar povprašate! Toda pazite, da se ne bi pogovor sprevrgel v prepir. Raje udejanjajte nasvet iz Jakoba 1:19, kjer piše, da »mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje in počasen za jezo«. Bodite potrpežljivi. Ravnajte »z vso potrpežljivostjo« in se okoristite »veščega poučevanja«, tako kot bi to storili z nekom, ki ni član vaše družine. (2. Timoteju 4:2)

Na primer, če vaš mladostnik ne želi obiskovati krščanskih shodov, skušajte dognati, ali ga nemara ne muči kaj drugega. Toda bodite pri tem potrpežljivi. V naslednjem scenariju roditelj ni uspel doseči mladostnikovega srca.

Sin: Enostavno mi ni več do tega, da bi hodil na shode.

Oče: [razdraženo] Kaj misliš s tem, da ti ni več do tega?

Sin: Zdijo se mi dolgočasni, to je vse!

Oče: Ali tako gledaš na Boga? Se ti zdi dolgočasen? Kar misli si! Dokler boš živel pod najino streho, boš hodil z nama na shode – pa če ti je to všeč ali ne!

Bog pričakuje, da bodo starši svoje otroke učili o njem in da jim bodo otroci poslušni. (Efežanom 6:1) Seveda nočete, da bi vaš otrok kar slepo sodeloval pri vaših duhovnih dejavnostih in nejevoljno obiskoval krščanske shode. Vsekakor bi raje videli, da bi ga k temu navajala njegov um in srce.

To vam bo lažje uspelo, če boste odkrili prikrit problem, ki morda vpliva na mladostnikovo stališče. S tem v mislih pretehtajte, kako bi lahko bil prej predstavljeni pogovor učinkovitejši.

Sin: Enostavno mi ni več do tega, da bi hodil na shode.

Oče: [mirno] Zakaj tako meniš?

Sin: Zdijo se mi dolgočasni, to je vse!

Oče: Sedeti uro ali dve je res lahko dolgočasno. Kaj ti je pri tem največji izziv?

Sin: Kaj pa vem. Mogoče bi samo raje bil kje drugje.

Oče: Ali tudi tvoji prijatelji tako mislijo?

Sin: Ravno v tem je problem! Nimam prijateljev oziroma jih nimam več. Odkar se je moj najboljši prijatelj preselil, se mi zdi, da se nimam s kom pogovarjati! Vsi drugi uživajo. Počutim se tako odrinjenega!

Ker je očetu uspelo, da se mu je mladostnik izpovedal, ni le odkril prikritega problema – v tem primeru osamljenost – ampak si je pridobil tudi njegovo zaupanje in si tako pustil odprta vrata za nadaljnje pogovore. (Glej spremni okvir  »Bodite potrpežljivi!«.)

Sčasoma številni mladostniki spoznajo, da bodo ponavadi imeli boljše mnenje o sebi in svoji veri, če se bodo spoprijeli z izzivi, ki lahko zatrejo njihovo duhovno rast. Razmislite o prej citiranem Ramónu, ki ga je kar zmrazilo ob misli, da bi sošolcem povedal, da je kristjan. Navsezadnje je ugotovil, da pogovori o njegovi veri niso tako strašni, kot si je domišljal – tudi takrat, ko so ga zaradi tega zasmehovali. Spominja se:

»Nekoč se je neki fant v šoli norčeval iz moje vere. Postal sem zelo nervozen in opazil sem, da to posluša celoten razred. Odločil sem se, da bom pogovor preusmeril in fanta vprašal o njegovi veri. Na moje presenečenje je bil še bolj nervozen kot jaz! Takrat sem ugotovil, da ima veliko mladih svoje versko prepričanje, vendar ga ne razumejo. Jaz ga vsaj znam pojasniti. Prav zares, ko pogovor nanese na vero, bi moralo biti neprijetno mojim sošolcem, ne pa meni

POSKUSITE TO: Spodbudite mladostnika, naj odkrito spregovori o tem, kaj si misli o krščanskem načinu življenja. Kaj so po njegovem mnenju prednosti in kaj slabosti? Ali prednosti odtehtajo slabosti? Če da, v čem? (Marko 10:29, 30) Vaš mladostnik lahko svoje misli zapiše na list papirja in pri tem uporabi dva stolpca – levega za slabosti in desnega za prednosti. Pregled tega, kar je napisal, mu lahko pomaga prepoznati problem in poiskati rešitev.

»Razum« vašega mladostnika

Starši in strokovnjaki opažajo, da obstaja velika razlika med tem, kako razmišljajo otroci, in tem, kako razmišljajo mladostniki. (1. Korinčanom 13:11) Majhni otroci imajo običajno stvaren, črno bel pogled na življenje, mladostniki pa po drugi strani razmišljajo bolj abstraktno. Na primer, otroka lahko naučite, da je stvarnik vsega Bog. (1. Mojzesova 1:1) Mladostnik pa se utegne mučiti z vprašanji kot: »Kako vem, da Bog obstaja? Zakaj Bog ljubezni dopušča zlo? Kako je mogoče, da Bog nima začetka?« (Psalm 90:2)

Morda se vam zdi, da so takšna vprašanja korak nazaj v veri vašega mladostnika. V resnici pa je to lahko korak naprej. Navsezadnje je postavljanje vprašanj pomemben vidik kristjanovega duhovnega napredka. (Apostolska dela 17:2, 3)

Poleg tega se vaš mladostnik uči uporabljati svoj »razum«. (Rimljanom 12:1, 2) Zaradi tega je sposoben dojeti, kaj so »širina, dolžina, višina in globina« krščanske vere, česar kot otrok enostavno ni mogel. (Efežanom 3:18) Sedaj je bolj kot kdaj prej čas, da svojemu mladostniku pomagate, da uporabi razum ter se poglobi v to, v kar verjame, tako da si bo utrdil svoja verska prepričanja. (Pregovori 14:15; Apostolska dela 17:11)

POSKUSITE TO: Z mladostnikom preglejte osnovne teme, ki so vam – in njemu – morda samoumevne. Na primer, razmisli naj o naslednjih vprašanjih: »Kaj je tisto, zaradi česar sem jaz prepričan, da Bog obstaja? Katere dokaze imam jaz, da je Bogu mar zame? Zakaj menim, da je zame vedno najboljše, da upoštevam Božje zakone?« Pazite, da mladostniku ne boste vsiljevali svojih pogledov. Raje mu pomagajte, da si pridobi lastna prepričanja. Tako si bo lažje zgradil zaupanje v svojo vero.

Mladostniku pomagajte

Sveto pismo govori o mladeniču Timoteju, ki je že od »najzgodnejšega otroštva« poznal Svete spise. Toda apostol Pavel ga je spodbujal: »Ostani pri tem, o čemer si bil poučen in v kar si ob pomoči drugih začel verovati.« (2. Timoteju 3:14, 15) Morda ste tudi vi svojega mladostnika že od rojstva poučevali o svetopisemskih merilih. Sedaj pa mu morate pomagati, da si zgradi svoje prepričanje.

V knjigi Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih, 1. zvezek, piše: »Dokler vaš mladostnik živi pod vašo streho, imate od njega pravico zahtevati, da se podredi duhovni rutini. Vendar vaš cilj ni, da od svojega najstnika izsilite nekakšna mehanična dejanja, ampak da mu v srce vcepite ljubezen do Boga.« S tem ciljem v mislih mu lahko pomagate, da se utrdi v veri, ta pa potem postane njegov način življenja – in ne le vaš. * (1. Petrovo 5:9)

VPRAŠAJTE SE . . .

  • Kako se odzovem, ko otrok dvomi o mojih prepričanjih?

  • Kako mi lahko gradivo iz tega članka pomaga izboljšati svoj odziv?