Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Koraki do srečne družine

Otroke naučite odgovornosti

Otroke naučite odgovornosti

Gregor *: »Vsak večer je bila ista pesem. Moj štiriletni sin Miha je igrače pustil razmetane povsod po hiši. Preden sem ga spravil v posteljo, sem ga skušal pripraviti do tega, da bi jih pospravil. Toda zaman. Postal je histeričen, vreščal je in se grdo obnašal. Včasih me je tako razjezil, da sem pričel nanj vpiti, in potem sva se oba počutila grozno. Želel sem, da bi bil njegov odhod v posteljo karseda prijeten. Zato sem odnehal in se sam lotil pospravljanja.«

Ema: »Težave so se začele, ko moja 13-letna hči Janja ni razumela, kaj učiteljica pričakuje od nje glede neke šolske naloge. Ko je Janja prišla iz šole, je kakšno uro samo jokala. Spodbudila sem jo, naj v šoli prosi za pomoč, vendar je vztrajala, da je njena učiteljica zlobna, zato si tudi ni upala govoriti z njo. Imelo me je, da bi odšla naravnost v šolo in učiteljici brez ovinkarjenja povedala, kaj si mislim o njej. Menila sem, da moje punčke nihče nima pravice tako žalostiti!«

ALI vam odziv Gregorja in Eme zveni domače? Mnogim staršem je podobno kot njima težko, ko vidijo, da ima njihov otrok kak problem ali da je nesrečen. Povsem naravno je, da starši skušajo svoje otroke zaščititi. Vendar sta bili opisani okoliščini za ta starša pravzaprav priložnost, da svojemu otroku priskrbita dragocen pouk glede odgovornega ravnanja. Seveda se to, kar se lahko nauči 4-letnik, razlikuje od tega, kar se lahko nauči 13-letnica.

Toda resnica je ta, da ne boste vedno s svojim otrokom, da bi ga ščitili pred življenjskimi izzivi. Otrok bo navsezadnje zapustil očeta in mater ter bo »nosil svoje breme« odgovornosti. (Galačanom 6:5; 1. Mojzesova 2:24) Starši morajo pred seboj imeti cilj, da svoje otroke poučijo, kako postati nesebičen, skrben in odgovoren odrasel človek, saj se bodo le tako naučili skrbeti zase. To ni lahka naloga!

Na srečo imajo starši čudovit zgled v Jezusu in v tem, kako je ravnal s svojimi učenci. Jezus ni imel otrok. Toda svoje učence je izbral in poučeval zato, da bi tudi po njegovi smrti nadaljevali delo. (Matej 28:19, 20) To, kar je Jezus dosegel, je podobno temu, kar vsak roditelj želi doseči, ko svoje otroke vzgaja v odgovorne ljudi. Razmislite samo o treh vidikih zgleda, ki ga je Jezus dal staršem.

Svojemu otroku dajte zgled

Jezus je proti koncu svojega življenja dejal svojim učencem: »Dal sem vam namreč zgled, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz storil vam.« (Janez 13:15) Podobno morajo tudi starši otroku pojasniti, kaj točno pomeni biti odgovoren, in to pokazati še s svojim zgledom.

Vprašajte se: Ali velikokrat pozitivno govorim o odgovornostih, ki jih imam? Ali govorim, s kakšnim zadovoljstvom me navdaja to, da se razdajam za druge? Ali pa se pogosto pritožujem in se primerjam s tistimi, ki imajo dozdevno lažje življenje?

Seveda ni nihče popoln. Vsi se kdaj pa kdaj počutimo preobremenjene. Vendar boste s svojim zgledom otroku verjetno najučinkoviteje pomagali uvideti, kako pomembno in dragoceno je odgovorno vedenje.

POSKUSITE TO: Če je mogoče, tu in tam vzemite svojega otroka s seboj v službo in mu pokažite, kaj delate, da bi bila vaša družina gmotno preskrbljena. Ko se vam ponudi priložnost, da komu prostovoljno pomagate, naj pri tem po možnosti sodeluje tudi vaš otrok. Zatem se z otrokom pogovarjajta, kako prijetno je bilo poskrbeti za to odgovornost. (Apostolska dela 20:35)

Imejte razumna pričakovanja

Jezus je od svojih učencev pričakoval, da bodo sprejeli določene vloge in odgovornosti, vendar se je zavedal, da bo preteklo nekaj časa, preden bodo na to pripravljeni. Nekoč jim je dejal: »Še veliko vam imam povedati, pa tega sedaj ne morete nositi.« (Janez 16:12) Jezus ni hitel s tem, da bi svojim učencem zaupal naloge, za katere naj bi skrbeli brez njegove pomoči. Ne, veliko časa je namenil temu, da jih je naučil mnogih reči. Šele ko je menil, da so pripravljeni, jih je poslal, da sami opravljajo naloženo jim delo.

Podobno ne bi bilo razumno, če bi starši svoje otroke prosili, naj prevzamejo odgovornosti odraslih, na katere še niso pripravljeni. Vseeno pa bi morali, ko otroci odraščajo, razmisliti, katere naloge in opravila so zanje primerna. Na primer, starši morajo svoje otroke naučiti, da odgovorno skrbijo za osebno higieno, da pospravijo svojo sobo, da so točni in da modro ravnajo z denarjem. Ko otrok prične hoditi v šolo, naj bi mu starši prikazali, da mora na učenje in opravljanje domačih nalog gledati kot na pomembno odgovornost, za katero je treba poskrbeti.

Starši naj otroku ne bi le naložili odgovornosti. Morali bi mu tudi pomagati, da bi v svojih prizadevanjih uspel. Gregor, prej omenjeni oče, je ugotovil, da se je Miha, ko naj bi pospravil svoje igrače, tako zelo vznemiril tudi zato, ker se mu je to opravilo zdelo prezahtevno. »Na Miha nisem več vpil, naj pobere igrače,« pravi Gregor, »ampak sem ga skušal naučiti, kako bi lahko nalogo najlažje opravil.«

Kaj natanko je storil? »Najprej,« pravi Gregor, »sem določil uro, ob kateri je bilo treba vsak večer pospraviti igrače. Nato sva skupaj z Mihom malo pomalem spravila v red vso sobo. Nalogo sem naredil zabavno in jo celo spremenil v igro, v kateri sva tekmovala, kdo bo hitrejši. In kmalu je takšno pospravljanje pred odhodom v posteljo prešlo v navado. Mihu sem obljubil, da mu bom, če bo delo opravil hitro, prebral dodatno zgodbo za lahko noč. Če pa se bo obiral, bo večerno branje temu primerno krajše.«

POSKUSITE TO: Razmislite, kaj bi bilo od vsakega vašega otroka razumno pričakovati, da stori, s čimer bi prispeval k temu, da bi v družini vse gladko potekalo. Vprašajte se: Ali je še vedno kaj, kar delam za svoje otroke, pa bi to lahko sami naredili? Če je, jim pri tem pomagajte, dokler ne boste prepričani, da zmorejo nalogo opraviti sami. Jasno jim povejte, da bodo, če bodo za svojo nalogo dobro skrbeli, nagrajeni, če pa ne, jih boste ustrezno disciplinirali. Nato držite svojo besedo.

Dajte določne napotke

Jezus je podobno kot vsak dober učitelj vedel, da se znanje najbolj utrdi, če se uporabi v praksi. Na primer, ko je menil, da je prišel pravi čas, je svoje učence »po dva in dva poslal pred seboj v vsako mesto in vsak kraj, kamor je sam nameraval priti«. (Luka 10:1) Vendar jih ni enostavno prepustil samim sebi. Preden jih je poslal, jim je dal zelo določne napotke. (Luka 10:2–12) Ko so se učenci vrnili in poročali o tem, kako uspešni so bili, jih je pohvalil in spodbudil. (Luka 10:17–24) Pokazal je, da zaupa v njihove sposobnosti in da jih odobrava.

Kako se odzovete, ko je vaš otrok pred kakšnim težjim izzivom? Ali ga skušate obvarovati pred rečmi, ki se jih boji, ga zaščititi pred razočaranjem in neuspehom? Vaša prva misel je morda ta, da ga morate »rešiti« oziroma vzeti breme nase.

Toda pomislite: Kaj pravzaprav sporočate otroku, kadar se hitro vmešate, da bi ga tako ali drugače »rešili«? Ali mu s tem pokažete, da mu zaupate in verjamete v njegove sposobnosti? Ali pa mu sporočate, da ga imate še vedno za nemočno dete, ki je povsem odvisno od vas?

Na primer, kako se je prej omenjena Ema odzvala na težavo svoje hčerke? Ni se želela vmešati, ampak se je raje odločila, da naj se Janja sama pogovori z učiteljico. Skupaj sta napisali seznam vprašanj, ki naj bi jih Janja uporabila v šoli. Nato sta se pogovorili, kdaj naj pristopi k učiteljici. Celo uprizorili sta, kako bi lahko ta pogovor potekal. »Janja je zbrala pogum in šla do učiteljice,« pravi Ema, »in učiteljica jo je pohvalila za to, da je prevzela pobudo. Janja je bila tako ponosna nase – in tudi jaz sem bila ponosna nanjo.«

POSKUSITE TO: Zapišite si izziv, s katerim se vaš otrok trenutno spoprijema. Zapišite si tudi, kaj bi lahko storili, da bi mu pomagali premagati izziv, ne da bi ga pri tem »reševali«. Skupaj z otrokom vadita to, kar je treba narediti, da bi izziv premagal. Povejte mu, da zaupate v njegove sposobnosti.

Če boste svoje otroke vedno skušali zaščititi pred težavami, boste s tem pravzaprav utegnili zavreti njihovo sposobnost, da se spoprimejo z življenjskimi izzivi. Vlivajte jim notranjo moč, tako da jih učite sprejeti odgovornosti. To je eno najdragocenejših daril, ki jim jih lahko daste.

^ odst. 3 Imena so spremenjena.

VPRAŠAJTE SE . . .

  • Ali sem v tem, kar pričakujem od svojih otrok, razumen?

  • Ali jim povem in tudi pokažem, kaj naj storijo, da bi bili uspešni?

  • Kdaj sem svojega otroka zadnjič spodbudil ali pohvalil?