NEKEGA nedeljskega jutra v zgodnjih 20. letih 16. stoletja so bili prebivalci majhnega mesta Meaux blizu Pariza presenečeni nad tem, kar so slišali v cerkvi. Evangelijev niso poslušali v latinščini, ampak v svojem maternem jeziku, v francoščini!

Prevajalec Svetega pisma Jacques Lefèvre d’Étaples (latinsko Jacobus Faber Stapulensis), ki je bil pobudnik tega, je kasneje svojemu tesnemu prijatelju pisal: »Kar težko je z besedami opisati, s kakšno gorečnostjo Bog vpliva na razum preprostih [ljudi] v nekaterih krajih, da bi sprejeli njegovo Besedo.«

Takrat so Katoliška cerkev in teologi v Parizu nasprotovali rabi prevodov Svetega pisma v domačih jezikih. Kaj je navedlo Lefèvra, da je Sveto pismo prevedel v francoščino? In kako mu je uspelo, da je preprostim ljudem pomagal razumeti Božjo Besedo?

Lefèvre se je, preden je postal prevajalec Svetega pisma, posvečal obnovi prvotnega pomena klasičnih filozofskih in teoloških del. Opazil je, da so bili starodavni zapisi pogosto izkrivljeni zaradi stoletij zavajajočih prevodov in napak. V iskanju pravega pomena starodavnih zapisov je začel natančno preučevati standardni prevod Svetega pisma Katoliške cerkve, latinsko Vulgato.

Iskreno preučevanje Svetega pisma ga je privedlo do sklepa, da »le preučevanje Božje resnice obljublja [. . .] največjo srečo«. Zato je nehal preučevati filozofijo in se povsem posvetil prevajanju Svetega pisma.

Lefèvre je leta 1509 objavil primerjalno študijo petih različnih latinskih prevodov Psalmov *, tudi svojo popravljeno različico Vulgate. V nasprotju s teologi njegovega časa si je prizadeval najti način, kako naravno in preprosto izraziti svetopisemske odlomke. Njegova metoda razlaganja Svetega pisma je imela močan vpliv na druge svetopisemske učenjake in reformatorje. (Glej okvir » Kako je Lefèvre vplival na Martina Lutra«.)

Lefèvre je bil rojen kot katoličan, zato je bil prepričan, da bi bila reformacija Cerkve možna samo, če bi bili preprosti ljudje pravilno poučeni o Svetem pismu. Kako pa bi Sveto pismo preprostim ljudem lahko koristilo, glede na to, da je bila večina izvodov takrat na voljo v latinščini?

Lefèvra je močna ljubezen do Božje Besede navedla, da je bil odločen Sveto pismo približati kar največjemu številu ljudi. Da bi to dosegel, je junija 1523 objavil francoski prevod evangelijev v dveh knjigah žepne izdaje. Ta mali format  Svetega pisma je stal polovico manj kot standardna izdaja, zato je bil lažje dosegljiv ljudem, ki so imeli manj sredstev.

Preprosti ljudje so se na to takoj odzvali, in to z navdušenjem. Moški in ženske so si tako zelo želeli prebrati Jezusove besede v svojem maternem jeziku, da je prvih 1200 natisnjenih izvodov pošlo v le nekaj mesecih.

Lefèvre je v uvodu v evangelije pojasnil, da jih je prevedel v francoščino zato, da bi bili »preprosti člani« Cerkve »lahko prepričani o resnici evangelijev enako kot tisti, ki jih imajo v latinščini«. Toda zakaj si je tako zelo želel pomagati preprostim ljudem, da bi se vrnili k temu, kar uči Sveto pismo?

Dobro se je zavedal, da Katoliško cerkev kvarijo človeški nauki in filozofija. (Marko 7:7; Kološanom 2:8) In bil je prepričan, da je prišel čas, da se evangeliji, »takšni kot so prvotno bili, oznanijo po vsem svetu, da ljudi ne bi več zavajali krivi človeški nauki«.

Prizadeval si je tudi razkrinkati napačne argumente tistih, ki so nasprotovali prevajanju Svetega pisma v francoščino. Obtožil jih je hinavščine z besedami: »Kako bodo učili [ljudi] upoštevati vse, kar je Jezus Kristus zapovedal, če pa  ne želijo, da bi preprosti ljudje v svojem jeziku videli in brali Božje evangelije?« (Rimljanom 10:14)

Ni presenetljivo, da so teologi s pariške univerze Sorbone kmalu skušali Lefèvra utišati. Avgusta 1523 so izrazili svoje nasprotovanje prevodom Svetega pisma v domače jezike in komentarjem o njem, saj naj bi ti »škodovali Cerkvi«. Če ne bi posredoval francoski kralj Franc I., bi Lefèvra obsodili kot krivoverca.

Lefèvre ni dovolil, da bi ga vroče razprave o njegovem delu odvrnile od prevajanja Svetega pisma. Leta 1524, potem ko je končal prevajanje Grških spisov (znanih kot Nova zaveza), je objavil francosko različico Psalmov, zato da bi verniki lahko molili »z večjo vdanostjo in globljimi občutki«.

Teologi na Sorboni niso izgubljali časa in so Lefèvrejeva dela dodobra prečesali. Kmalu so ukazali, da se njegov prevod Grških spisov javno sežge, in za nekatere druge zapise rekli, da »zagovarjajo Lutrovo krivoverstvo«. Ko so ga teologi poklicali, naj zagovarja svoje poglede, je ostal »tiho« in zbežal v Strasbourg. Tam je previdno nadaljeval prevajanje Svetega pisma. Čeprav so nekateri njegovo ravnanje označili za strahopetno, je bil sam prepričan, da tako najboljše odgovori tistim, ki niso cenili dragocenih »biserov« svetopisemske resnice. (Matej 7:6)

Kralj Franc I. je Lefèvra skoraj eno leto po njegovem pobegu postavil za učitelja svojemu štiriletnemu sinu Karlu. Ta naloga je Lefèvru omogočala, da je imel veliko časa za dokončanje prevoda Svetega pisma. Leta 1530 je bil z odobritvijo cesarja Karla V. njegov prevod celotnega Svetega pisma natisnjen zunaj Francije v belgijskem mestu Antwerpen. *

Lefèvre je vse svoje življenje upal, da bo Cerkev opustila človeška izročila in se vrnila k pristnemu spoznanju Svetega pisma. Trdno je bil prepričan, da je »pravica, pravzaprav dolžnost vsakega kristjana, da sam bere Sveto pismo in se uči iz njega«. Zato se je tako zelo trudil, da bi bilo Sveto pismo dostopno vsem. Čeprav se je njegova želja, da bi se Cerkev reformirala, izjalovila, je njegova zapuščina neovrgljiva – Božjo Besedo je pomagal približati preprostim ljudem.