SARA je stala na sredi sobe in gledala okoli sebe. Naslikajte si orientalsko žensko z lepimi črnimi očmi, ki ne skrivajo občutkov. Ali je bilo v njih zaznati sled žalosti? Če je bilo, ni težko razumeti, zakaj. Na to hišo jo veže veliko spominov. Sara in njen ljubljeni mož, Abraham, sta tu preživela veliko srečnih uric. * V njej sta si skupaj ustvarila dom.

Živela sta v Uru, bogatem mestu, ki se je ponašalo z mnogo rokodelci, obrtniki in trgovci. Zato sta gotovo imela veliko stvari. Toda Sari je njen dom pomenil več kot le prostor, kjer je imela spravljeno svoje imetje. V njem sta z možem preživela mnoga leta, v katerih ni manjkalo radosti pa tudi razočaranj ne. V njem sta neštetokrat molila k svojemu dragemu Bogu Jehovu. Sara je imela obilo razlogov, da ji je bil ta dom pri srcu.

Kljub temu je bila Sara pripravljena zapustiti vse, kar ji je bilo domače. Čeprav je bila morda stara kakih 60 let, je odpotovala v neznane kraje in živela življenje, polno nevarnosti in težav, brez upanja, da se bo kdaj vrnila. Kaj jo je navedlo na takšno popolno spremembo življenja? Kaj se lahko iz njene vere naučimo mi danes?

Sara je najverjetneje odraščala v Uru. Vse, kar je od tega mesta ostalo do danes, so samo še ruševine. Toda takrat, ko je živela Sara, so po reki Evfrat in njenih prekopih redno plule trgovske ladje in to cvetoče mesto oskrbovale z dragocenimi dobrinami od vsepovsod. Na ozkih in vijugastih ulicah Ura se je kar trlo ljudi, v pristanišču so se gnetle ladje in bazarji so bili prepolni vsakovrstnih dobrin. Zamislite si Saro, ki je odraščala v tem živahnem mestu in po imenu poznala mnogo domačinov. Prav gotovo so se tudi ti spominjali nje, saj je bila zelo lepa ženska. V mestu je imela tudi veliko sorodnikov.

Sara je v Svetem pismu znana po tem, da je imela močno vero. Večina ljudi v Uru je častila boga meseca, kateremu so posvetili stolp, ki se je dvigoval nad mestom. Toda Sara ni častila tega boga – častila je pravega Boga, Jehova. Navdihnjeno poročilo nič ne pove, kako si je takšno vero pridobila. Njen oče je vsaj nekaj časa častil druge bogove. Kakor koli že, poročila se je z Abrahamom, moškim, ki je bil deset let starejši od nje. * (1. Mojzesova 17:17) Abraham je pozneje postal znan kot »oče vseh tistih, ki verujejo«. (Rimljanom 4:11) Zgradila sta si dober in trden zakon, katerega so odlikovali spoštovanje, dobra komunikacija ter obojestranska pripravljenost, da skupaj rešujeta težave. Najbolj pa je njuno zvezo odlikovala ljubezen do njunega Boga.

Sara je imela svojega moža zelo rada in skupaj sta si med sorodniki v Uru ustvarila dom. Toda že kmalu sta doživela razočaranje. Sveto pismo nam pove, da je bila Sara »neplodna in ni imela otrok«. (1. Mojzesova 11:30) To je bilo za Saro v tistem  času in kulturi še posebej težko. Toda ostala je zvesta svojemu Bogu in svojemu možu. Njun nečak Lot, ki ni imel očeta, jima je očitno postal kot sin. In tako je življenje šlo naprej – do dneva, ko se je vse spremenilo.

Abraham je ves navdušen prišel k Sari. Ni mogel verjeti temu, kar se mu je ravnokar zgodilo. Bog, ki sta ga častila, je pravkar govoril z njim, in se mu, najverjetneje po angelu, celo prikazal! Predstavljajte si Saro, kako s svojimi ljubkimi očmi nepremično gleda moža in ga, zadržujoč dih, vpraša: »Kaj ti je rekel? Prosim, povej mi!« Morda se je Abraham najprej usedel, da je zbral misli, nato pa ji povedal, kaj mu je rekel Jehova: »Odidi iz svoje dežele in od svojih sorodnikov ter pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.« (Apostolska dela 7:2, 3) Ko se je začetno navdušenje malo poleglo, sta začela razmišljati o nalogi, ki jima jo je dal Jehova. Zapustila naj bi ustaljeno, udobno življenje in živela kot nomada! Kako se bo Sara odzvala? Abraham jo je prav gotovo pozorno opazoval. Ali ga bo v tej veliki življenjski spremembi rade volje podprla?

Morda se nam odločitev, pred katero je bila Sara, zdi tuja. Mogoče razmišljamo: No, Bog od mene in mojega zakonca še nikoli ni zahteval česa takega! Pa vendar, ali nismo vsi pred podobno odločitvijo? Živimo v pridobitniškem svetu, ki nam prigovarja, da naj v življenju najprej poskrbimo za lastno udobje, za svoje imetje in za svojo varnost. Sveto pismo pa nam prigovarja, naj se odločimo drugače – naj najprej poskrbimo za duhovne stvari, torej da izpolnjevanje Božje volje damo pred svojo voljo. (Matej 6:33) Če razmišljamo o tem, kar je naredila Sara, bi se lahko vprašali: Kako se bom torej v življenju odločil jaz?

Ko je Sara pripravljala stvari za potovanje, je bila pred dilemo, kaj naj vzame s seboj in kaj naj pusti tam. Vzeti ni mogla predmetov, ki so bili za osle in kamele v karavani pretežki, ničesar, kar ni bilo uporabno za nomadsko življenje. Nedvomno sta morala veliko svojega imetja prodati ali podariti. Prav tako je Sara za seboj pustila ugodnosti, ki jih je ponujalo mestno življenje – lahek dostop do trgov ali bazarjev, kjer je lahko nakupovala žito, meso, sadje, oblačila in drugo, kar je potrebovala ali si zaželela.

Verjetno je bilo Sari še težje zapustiti dom. Če je bil ta podoben mnogim hišam, ki so jih arheologi odkrili v Uru, se je Sara odpovedala res pravemu udobju. Nekatere od teh hiš so imele več kot ducat sob, kakor tudi vir pitne vode in vodovodno napeljavo. Celo skromnejše hiše so lahko imele trdno streho, zidove in tudi vrata, ki se jih je dalo zapahniti. Ali šotor lahko ponudi takšno  zaščito pred tatovi? Ali pa zaščito pred levi, leopardi, medvedi in volkovi, ki so bili v tistih časih v biblijskih deželah nekaj običajnega?

Kaj pa družina? Koga vse bi Sara zapustila? Božja zapoved »Odidi iz svoje dežele in od svojih sorodnikov« je bila morda zanjo še posebej težka. Kot topla in prisrčna ženska je gotovo imela brate in sestre, nečakinje in nečake, tete in strice, na katere je bila zelo navezana in ki jih morda ne bi več videla. Vseeno je Sara dan za dnem pogumno živela naprej in se pripravljala na odhod.

Kljub tem izzivom je pripravila vso prtljago, tako da je bila na dan, ki je bil odrejen za odhod, pripravljena. Z Abrahamom in Saro je kot družinski poglavar odšel tudi Terah, čeprav je bil star že kakih dvesto let. (1. Mojzesova 11:31) Sara je bila prav gotovo zelo zaposlena, ko je skrbela za tega ostarelega starša. Pri tem, ko sta ubogala Jehova in odšla »iz kaldejske dežele«, se jima je pridružil tudi Lot. (Apostolska dela 7:4)

Karavana se je najprej odpravila proti Haranu, kakih 1000 kilometrov severozahodno vzdolž reke Evfrat. V Haranu se je družina za nekaj časa nastanila. Morda je bil Terah bolj slaboten in ni mogel potovati naprej. Tu so ostali do njegove smrti v starosti 205 let. Preden so nadaljevali pot, je z Abrahamom spet spregovoril Jehova in mu še enkrat naročil, naj odide iz te dežele in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Tokrat pa mu je Bog obljubil še nekaj izjemnega: »Iz tebe bom naredil velik narod.« (1. Mojzesova 12:2–4) Toda ko so odšli iz Harana, je bil Abraham star 75 let, Sara pa 65 in še vedno nista imela otrok. Kako bi lahko iz Abrahama prišel narod? Ali naj bi si vzel še eno ženo? Sara se je to po vsej verjetnosti spraševala, saj je bila poligamija v tistih časih nekaj povsem običajnega.

Kakor koli že, iz Harana so krenili naprej. Toda razmislimo, kdo vse je bil zdaj z njimi. Iz pripovedi spoznamo, da so Abraham in člani njegove družine s seboj vzeli vse premoženje, ki so si ga pridobili, pa tudi »duše, ki so jih dobili v Haránu«. (1. Mojzesova 12:5) Kdo so bile te duše? To so bili ljudje, najverjetneje služabniki. Poleg tega sta Abraham in Sara o svoji veri nedvomno govorila z vsemi, ki so bili pripravljeni poslušati. Glede na nekatere staroveške judovske razlage te vrstice so v njej omenjene duše oziroma ljudje tudi spreobrnjenci, torej ljudje, ki so se Abrahamu in Sari pridružili pri čaščenju Jehova. Če je tako, potem je bila Sara, ker je imela tako močno vero, prav gotovo zelo prepričljiva, ko je z drugimi govorila o svojem Bogu in o svojem upanju. Zelo koristno je, da o tem premišljujemo, saj živimo v času, ko vere in upanja tako zelo primanjkuje. Zakaj ne bi, ko iz Svetega pisma spoznate nekaj dobrega, o tem povedali še komu?

Ko so prečkali Evfrat, kar je bilo najverjetneje 14. nisana leta 1943 pr. n. št., so krenili proti jugu v deželo, ki jim jo je obljubil Jehova. (2. Mojzesova 12:40, 41) Naslikajte si Saro, kako gleda okoli sebe, vsa prevzeta od lepot, raznolikosti in prijetnega podnebja te dežele. Blizu Morejevih velikih dreves, blizu Sihema, se je Jehova spet prikazal Abrahamu in tokrat mu je rekel: »To deželo bom dal tvojemu semenu [potomstvu, pdč. op.].« »Potomstvo«! Ta beseda je Abrahamu zelo veliko pomenila! Prav gotovo se je ob tej besedi spomnil na edenski vrt, kjer je Jehova napovedal, da bo v prihodnosti neki potomec uničil Satana. Jehova mu je pred tem že povedal, da bo narod, ki bo prišel iz njega, omogočil, da bodo lahko blagoslovljeni ljudje po vsej zemlji. (1. Mojzesova 3:15; 12:2, 3, 6, 7)

Toda ta družina ni bila imuna za težave tega sveta. Kanaansko deželo je zadela lakota in Abraham se je odločil, da bo z družino krenil na jug proti Egiptu. Na tem področju pa je zaznal prav posebno nevarnost. Zato je Sari rekel: »Prosim, poslušaj me! Vem, da si lepa ženska. Ko te bodo Egipčani videli, bodo dejali: ‚To je njegova žena.‘ In mene bodo ubili, tebe pa pustili pri življenju. Reci, prosim, da si moja sestra, da bo z menoj vse v redu in bom tako po tvoji zaslugi ostal živ.« (1. Mojzesova 12:10–13) Zakaj je Abraham prosil Saro nekaj tako neobičajnega?

 Abraham ni bil ne lažnivec ne strahopetec, kot ga obtožujejo nekateri kritiki. Sara je bila v resnici njegova polsestra. Poleg tega je bila Abrahamova opreznost upravičena. Abraham in Sara sta vedela, da ni nič pomembnejše od Božjega namena, da iz Abrahama prideta posebni potomec in narod, zato je bila Abrahamova varnost poglavitnega pomena. Povrhu tega pa arheološki dokazi kažejo, da so bili egipčanski veljaki znani po tem, da so kakemu moškemu vzeli ženo, njega pa ubili. Zato je Abraham ravnal modro in Sara ga je pri njegovi odločitvi ponižno podprla.

Dogodki so kmalu pokazali, da so bili Abrahamovi strahovi utemeljeni; nekateri faraonovi dvorjani so opazili, kako izjemno lepa je Sara, kar je bilo za njeno starost res nekaj posebnega. O tem so poročali faraonu in ta je ukazal, naj mu jo privedejo! Težko si je zamisliti, kolikšno bolečino je ob tem čutil Abraham ali kakšni strahovi so morda obhajali Saro. Vendar se zdi, da z njo niso ravnali kot s kakšno talko, ampak kot s častno gostjo. Morda si je faraon zamislil, da ji bo dvoril in jo skušal očarati s svojim bogastvom, nato pa se bo z njenim »bratom« pogajal, da jo dobi za ženo. (1. Mojzesova 12:14–16)

Predstavljajte si Saro, kako si skozi okno palače ali s terase ogleduje egiptovsko pokrajino. Kako se je počutila, ko je spet živela za zidovi, s streho nad glavo in bila postrežena z okusno hrano? Ali jo je premamilo razkošno življenje – življenje, ki je bilo morda še razkošnejše od tistega, ki ga je poznala v Uru? Zamislite si, kako zadovoljen bi bil Satan, če bi hotela zapustiti Abrahama in bi postala žena tega faraona! Toda Sara ni storila nič od tega. Ostala je zvesta in vdana svojemu možu, svojemu zakonu in svojemu Bogu. Ko bi le bil vsak, ki je v današnjem nemoralnem svetu poročen, tako zvest! Ali lahko posnemate Sarino zvestobo v odnosih s svojimi ljubljenimi in prijatelji?

Jehova je, da bi to drago žensko zaščitil, posegel in nad faraona in njegovo hišo poslal nadloge. Faraon je Saro, ko je nekako izvedel, da je Abrahamova žena, poslal nazaj k možu in vsej Abrahamovi družini naročil, naj zapusti Egipt. (1. Mojzesova 12:17–20) Ko je Abraham dobil nazaj svojo drago ženo, je bil presrečen! Spomnimo se njegovih ljubečih besed: »Vem, da si lepa ženska.« Toda on je pri Sari še bolj cenil njeno drugačno lepoto – lepoto, ki je segala globlje od njenega zunanjega videza. Sara je imela pravo notranjo lepoto, takšno, kakršna Jehovu veliko pomeni. (1. Petrovo 3:1–5) Takšno lepoto lahko razvijamo vsi. Če dajemo duhovne stvari pred gmotne, če si prizadevamo svoje spoznanje o Bogu deliti z drugimi in če kljub skušnjavam zvestovdano podpiramo Božja moralna merila, posnemamo Sarino vero.