ČE SI pred nekaj leti obiskal majhen otok Sangir Besar v Indoneziji, si morda na plaži opazil tri naše sestre. Te sestre so na otoku dobro znane po tem, da drugim ljudem pomagajo razumeti Sveto pismo. Ampak takrat so na plaži počele nekaj drugega.

Hodile so v vodo in iz vode nosile velike kamne. Nekateri so bili veliki kot nogometna žoga. Nato so se usedle na lesen stolček in s kladivom kamne zdrobile v koščke, manjše od kokošjega jajca. S temi koščki so napolnile plastična vedra in jih po stopnicah odnesle domov. Tam so jih pretresle v velike vreče, ki so jih nato naložili na tovornjake. Te koščke kamnov so nato uporabili za gradnjo cest.

Ena od teh sester je bila Hulda. Okoliščine so ji dovoljevale, da je temu delu posvetila več časa kot drugi. Denar, ki ga je zaslužila na takšen način, je običajno porabila za vsakodnevne potrebe svoje družine. Toda zdaj je želela nekaj denarja privarčevati. Želela si je kupiti tablični računalnik, tako da bi lahko uporabljala aplikacijo JW Library^®. Hulda je vedela, da ji bodo videoposnetki in ostale vsebine v aplikaciji pomagale na oznanjevanju in pri tem, da bo bolje razumela Sveto pismo.

Hulda je mesec in pol vsako jutro razbijala kamne. Koščkov je bilo toliko, da se je z njimi napolnilo majhen tovornjak. Končno je imela dovolj denarja, da si kupi tablični računalnik.

»Čeprav sem bila od razbijanja kamnov fizično izmučena in me je vse bolelo,« pravi Hulda, »sem takrat, ko sem začela uporabljati tablico, hitro pozabila na vse bolečine. Pomaga mi, da sem na oznanjevanju bolj učinkovita in da se lažje pripravim na shode.« Povedala je tudi, da ji je bila tablica v veliko pomoč na začetku pandemije, ko so vse občinske dejavnosti potekale virtualno. Zelo smo veseli, da je Hulda dosegla svoj cilj!