Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Knjiga, ki ji lahko zaupate – 5. del

Grčija v svetopisemski zgodovini

Knjiga, ki ji lahko zaupate – 5. del

To je peti od sedmih zaporednih člankov v reviji Prebudite se!, ki razpravljajo o sedmih svetovnih velesilah v svetopisemski zgodovini. Namen člankov je prikazati, da je Sveto pismo vredno zaupanja in navdihnjeno od Boga ter da njegovo sporočilo vliva upanje, da se bo končalo trpljenje, ki ga povzroča človekovo kruto vladanje nad sočlovekom.

V ČETRTEM stoletju pr. n. št. je mladi Makedonec po imenu Aleksander popeljal Grčijo * na svetovno prizorišče. Pravzaprav je Grčija zaradi njega postala peta svetovna velesila v svetopisemski zgodovini, on pa je sčasoma postal znan kot Aleksander Veliki. Predhodne velesile so bile Egipt, Asirija, Babilon in Medo-Perzija.

Po tem, ko je Aleksander umrl, se je njegov imperij razdrobil in je pričel izgubljati moč. Vendar so grška kultura, jezik, religija in filozofija obstajali še dolgo zatem, ko je Grčija kot imperij izginila.

Verodostojna zgodovina

Svetopisemski zapisi ne omenjajo, da bi bil v času grške nadvlade dejaven kakšen Božji prerok, niti ni bila takrat po navdihnjenju napisana nobena biblijska knjiga. Kljub temu je Grčija del svetopisemskih prerokb. Poleg tega Krščanski grški spisi, ki se običajno imenujejo Nova zaveza, pogosto omenjajo njen vpliv. Pravzaprav je bila predvsem na področju Izraela skupina desetih helenističnih mest, imenovanih Deseteromestje. (Matej 4:25; Marko 5:20; 7:31) Sveto pismo večkrat omenja to področje, njegov obstoj pa potrjujejo tudi posvetna zgodovina ter impresivni ostanki gledališč, amfiteatrov, templjev in kopališč.

Sveto pismo prav tako velikokrat omenja grško kulturo in religijo, še zlasti v knjigi Apostolska dela, ki jo je napisal zdravnik Luka. Poglejmo si nekaj primerov:

Sveto pismo pravi, da so bile Atene leta 50 n. št., ko jih je obiskal apostol Pavel, »poln[e] malikov«. (Apostolska dela 17:16) Zgodovina potrjuje, da je bilo v Atenah in v njeni okolici veliko verskih malikov in svetišč.

V Apostolskih delih 17:21 piše, da »nihče od Atenčanov in tujcev, ki so tam začasno prebivali, [. . .] ni v prostem času počel nič drugega kot pripovedoval ali poslušal kaj novega«. Zapisi Tukidida in Demostena potrjujejo, da so bili Atenčani zelo zaposleni s pogovarjanjem in razpravljanjem.

V Svetem pismu določno piše, da so Pavlu »epikurejski in stoiški filozofi [. . .] začeli ugovarjati« in so ga celo odvedli na Areopag, da bi slišali, kaj še ima povedati. (Apostolska dela 17:18, 19) Atene so bile znane po tem, da je v njih živelo veliko filozofov, tudi epikurejcev in stoikov.

Oltar, posvečen neznanemu bogu.

Pavel je omenil atenski oltar, na katerem je pisalo »Neznanemu bogu«. (Apostolska dela 17:23) Oltarje, posvečene neznanemu bogu, je verjetno postavil Epimenid s Krete.

Pavel je v svojem govoru Atenčanom citiral besede: »Saj smo tudi njegovi potomci.« Teh besed pa ni pripisal zgolj enemu pesniku, temveč »nekaterim [njihovim] pesnikom«. (Apostolska dela 17:28) Med temi grškimi pesniki sta bila očitno tudi Arat in Kleant.

Neki strokovnjak je upravičeno sklenil: »Zdi se mi, da je poročilo o obisku apostola Pavla v Atenah napisal nekdo, ki je bil tam in je vse, o čemer je pisal, tudi sam videl.« Isto je mogoče reči za svetopisemski opis Pavlovih doživetij iz Efeza v Mali Aziji. To mesto je v prvem stoletju n. št. še vedno vztrajalo pri predanosti grški poganski veri, predvsem čaščenju boginje Artemide.

Kip efeške boginje Artemide

Artemidin tempelj, ki je eden od sedmerih čudes antičnega sveta, je kar nekajkrat omenjen v Apostolskih delih. Na primer, iz te knjige izvemo, da je Pavel s svojim oznanjevanjem po Efezu razjezil srebrarja Demetrija, ki je izdeloval srebrne Artemidine tempeljčke, kar je bil cvetoč posel. »Ta Pavel,« je rekel besni Demetrij, »[je] s tem, ko je govoril, da z rokami narejeni bogovi niso bogovi, prepričal in pregovoril precejšnjo množico ljudi.« (Apostolska dela 19:23–28) Nato je podžgal jezno drhal, da je pričela vpiti: »Velika je Artemida Efežanov!«

Danes je mogoče videti ruševine Efeza in kraj, kjer je stal Artemidin tempelj. Poleg tega starodavni efeški napisi potrjujejo, da so se v čast te boginje izdelovali maliki in da so bili srebrarji v Efezu zelo dejavni.

Zanesljive prerokbe

Kakih 200 let pred nastopom Aleksandra Velikega je Daniel, prerok Boga Jehova, glede svetovne nadvlade napisal: »Videl [sem] kozla, ki je prihajal z zahoda. Prešel je vso zemljo, vendar se tal ni dotaknil. Kozel pa je imel med očmi vpadljiv rog. Približeval se je ovnu z dvema rogovoma [. . .]. Tekel je proti njemu s silnim besom. [. . .] Udaril je vanj in mu zlomil oba rogova, tako da oven ni imel več moči, da bi stal pred njim. Zato ga je vrgel na tla ter ga poteptal [. . .]. Kozel se je čez mero šopiril. Toda ko je postal mogočen, se mu je zlomil veliki rog in namesto njega so zrasli štirje vpadljivi rogovi proti štirim stranem neba.« (Daniel 8:5–8)

Sveto pismo je točno napovedalo osvajalske pohode Aleksandra Velikega in propad njegovega imperija.

Na koga se nanašajo te besede? Odgovarja sam Daniel: »Oven z dvema rogovoma, ki si ga videl, predstavlja kralja Medije in kralja Perzije. Kosmati kozel pa predstavlja kralja Grčije. Veliki rog, ki je bil med njegovimi očmi, predstavlja prvega kralja.« (Daniel 8:20–22)

Samo pomislite! Takrat, ko je bila svetovna velesila Babilon, je Sveto pismo napovedalo, da bosta naslednji velesili Medo-Perzija in Grčija. Poleg tega, kot smo že omenili, v Svetem pismu jasno piše, da se je kozlu takrat, »ko je postal mogočen, [. . .] veliki rog« – Aleksander – »zlomil« in so ga nadomestili štirje drugi rogovi, od katerih nobeden ni bil Aleksandrov potomec. (Daniel 11:4)

Ta prerokba se je izpolnila do potankosti. Aleksander je leta 336 pr. n. št. postal kralj in v sedmih letih porazil mogočnega perzijskega kralja Dareja III. Zatem je še naprej širil svoj imperij vse do leta 323 pr. n. št., ko ga je pri 32 letih doletela prezgodnja smrt. Aleksandra kot absolutnega vladarja ni uspel naslediti prav nihče, niti noben njegov potomec. Njegovi štirje vodilni generali – Lizimah, Kasander, Selevk in Ptolemej – so se, kot piše v knjigi The Hellenistic Age, »razglasili za kralje« in si razdelili imperij.

Aleksander je med širjenjem svojega imperija izpolnil tudi druge svetopisemske prerokbe. Na primer, preroka Ezekiel, ki je živel v sedmem stoletju pr.n.št, in Zaharija, ki je živel v šestem stoletju pr. n. št., sta napovedala uničenje mesta Tir. (Ezekiel 26:3–5, 12; 27:32–36; Zaharija 9:3, 4) Ezekiel je tudi napisal, da bodo Tirove kamne in prah »zmetali v vodo«. Ali so se te besede izpolnile?

Aleksander je izpolnil svetopisemsko prerokbo, ko je iz razvalin starega celinskega dela mesta Tir naredil nasip do otoškega dela mesta.

Razmislite o tem, kaj so leta 332 pr. n. št. med obleganjem Tira naredili Aleksandrovi vojaki. Zbrali so ruševine celinskega dela mesta Tir in jih zmetali v morje ter tako naredili nasip do otoškega dela mesta. Strategija je uspela in Tir je padel. »Prerokbe o Tiru so se izpolnile do najmanjše podrobnosti,« je v 19. stoletju rekel neki raziskovalec tistega področja. *

Zanesljivo upanje

Aleksandrova osvajanja niso pripeljala do mirnega in varnega sveta. Neki strokovnjak je zatem, ko je preučil obdobje vladanja starodavne Grčije, rekel: »Osnovne razmere preprostih ljudi [. . .] so se kaj malo spremenile.« Takšne razmere se pogosto ponavljajo skozi celotno zgodovino in vedno znova potrjujejo svetopisemsko misel, da »človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo«. (Pridigar 8:9)

Toda slabe vladavine ne bodo obstajale za vedno, saj je Bog že ustanovil vlado, ki daleč prekaša katero koli človeško vladavino. Imenuje se Božje kraljestvo in bo nadomestila sleherno človeško vlado, njeni podložniki pa bodo živeli v pravem in trajnem miru in varnosti. (Izaija 25:6; 65:21, 22; Daniel 2:35, 44; Razodetje 11:15)

Kralj Božjega kraljestva ni nihče drug kot Jezus Kristus. Njega v nasprotju z oblastiželjnimi in vzvišenimi človeškimi vladarji vzgibava ljubezen do Boga in človeštva. Psalmist je glede njega napovedal: »Rešil bo revnega, ki kliče na pomoč, pa tudi ubogega in vsakega, ki nima pomočnika. Usmilil se bo ubogega in revnega, rešil bo dušo revnim. Od zatiranja in nasilja bo odkupil njihovo dušo.« (Psalm 72:12–14)

Ali si želite takšnega vladarja? Če da, potem je dobro, da razmislite o šesti svetovni velesili v svetopisemski zgodovini – o Rimu. V času rimskega imperija se je namreč rodil napovedani Rešitelj, ki je pustil neizbrisen pečat v človeški zgodovini. Prosimo, preberite šesti članek tega sklopa, ki ga boste našli v naslednji številki te revije.

^ odst. 4 Grčija, o kateri govori ta članek, se nanaša na antično Grčijo pred prvim stoletjem in nima nič skupnega z današnjo državno mejo Grčije.

^ odst. 23 Mesto Tir je prvič osvojil babilonski kralj Nebukadrezar, kot je to napovedal Ezekiel. (Ezekiel 26:7) Zatem je bilo mesto obnovljeno. To obnovljeno mesto je bilo tisto, ki ga je uničil Aleksander in tako izpolnil prav vse, kar so napovedali preroki.