Osman je s svojo ženo in hčerko oznanjeval z vozičkom za literaturo blizu nekega pokopališča v Čilu. Nenadoma je prispel velik pogrebni sprevod, ki je glasno igral glasbo. Nekateri med njimi so Osmana zamenjali za evangeličanskega pastorja, zato so pristopili do njega, ga objeli in vzklikali: »Hvala vam, pastor, da ste pravočasno prispeli, pričakovali smo vas!«

 Osman je skušal pojasniti, da ni pastor, vendar ga ljudje zaradi hrupa niso razumeli. Nekaj minut zatem, ko je skupina odšla na pokopališče, so nekateri prišli nazaj in mu rekli: »Pastor, čakamo vas na pokopališču.«

 Ko se je hrup polegel, je Osman lahko razložil, kdo je in zakaj tam stoji. Ljudje so rekli, da so zelo jezni in razočarani, ker njihovega pastorja ni bilo, nato pa so Osmana vprašali, ali bi prišel in navzočim povedal nekaj misli iz Svetega pisma. Osman se je strinjal.

 Med potjo do groba jim je Osman postavil nekaj vprašanj glede umrlega in razmislil o nekaterih svetopisemskih vrsticah, ki bi jih lahko omenil. Ko je prispel h grobu, se je predstavil in pojasnil, da je Jehovova priča in da sodeluje pri razglašanju dobre novice ljudem.

 Nato je prebral dva svetopisemska stavka, in sicer Razodetje 21:3, 4 in Janez 5:28, 29, ter pojasnil, da ni bil nikoli Božji namen, da bi ljudje umirali. Povedal je, da bo Bog kmalu obudil mrtve, ki bodo lahko večno živeli na zemlji. Ko je Osman končal govor, so ga mnogi prisrčno objeli in se mu zahvalili za »Jehovovo sporočilo o dobri novici«. Nato se je vrnil k vozičku za literaturo.

 Po pogrebu so nekateri žalujoči pristopili k vozičku za literaturo ter Osmanu in njegovi družini postavili nekaj vprašanj glede Svetega pisma. Sledil je dolg pogovor. Preden so žalujoči odšli, so vzeli skoraj vse publikacije, ki so bile na vozičku za literaturo.