Desicar, ki je mama samohranilka, si je želela narediti še več za Jehova. Zato je želela postati redna pionirka. Živi v Venezueli, državi, ki se spopada z mnogimi gospodarskimi težavami. Kljub temu je bila odločena, da bo začela pionirati, in tudi je. To jo je zelo osrečevalo, toda potem se je začela pandemija covida-19.

 Na začetku pandemije se ji je bilo težko navaditi na nove načine oznanjevanja. Pisanje pisem ji je predstavljalo izziv. Poleg tega ni mogla uporabljati videokonference, saj je internetna povezava na njenem področju zelo draga. »Bila sem razočarana,« pravi. »Moje oznanjevanje je čez noč postalo omejeno. Zdelo se mi je, da kot redna pionirka nisem učinkovita.«

 Potem pa je podružnični urad Jehovovih prič v Venezueli januarja 2021 odobril posebno oznanjevalsko akcijo. S 60 radijskimi postajami in 7 televizijskimi kanali so se dogovorili, da bodo tisti mesec med vsemi petimi konci tedna predvajali izbrane javne svetopisemske govore. Priče so bile spodbujene, da povabijo zainteresirane ljudi, naj spremljajo govore. Podružnica je tudi priskrbela vprašanja in svetopisemske stavke, povezane z vsakim govorom, ki bi jih naši bratje in sestre lahko uporabili v svojih pismih in telefonskih pogovorih. Poleg tega je podružnica spodbudila brate in sestre, naj pri oznanjevanju uporabljajo tekstovna sporočila, kar je bilo za mnoge Priče v Venezueli nova metoda oznanjevanja.

 Desicar je bila navdušena, da bo lahko sodelovala v tej akciji. Čeprav pri oznanjevanju nikoli prej ni uporabljala tekstovnih sporočil, se je odločila, da bo poizkusila. Toda potrebovala je pomoč. »Tehnologija mi ne gre najbolje,« priznava Desicar. Zato je prosila svojo hčerko, da jo nauči. In kmalu je bila pripravljena za sodelovanje v akciji.

 Desicar je mnogim svojim znancem poslala sporočila in jih povabila, naj poslušajo vnaprej posnete govore. Nad odzivom je bila navdušena. Kar precejšnje število tistih, ki jih je povabila, je poslušalo govore in imelo vprašanja. Drugi, ki se niso mogli povezati, so jo vprašali, o čem se je razpravljalo v govorih. »Uporabila sem svoje zapiske in jim povedala nekaj več,« pove Desicar. »Prej v celem mesecu nisem naredila več kot 5 ponovnih obiskov. Na koncu akcije pa sem jih naredila 112!« a

 Desicar je povabila tudi svojo sestro, ki ni Priča in živi v sosednjem stanovanju, naj po radiu posluša govore. »Na moje presenečenje se je sestra strinjala,« pove Desicar. »Vsako nedeljo sem ob osmih zjutraj šla k njej in skupaj sva poslušali govore. Imela je veliko vprašanj, tako med programom kot tudi po njem.« Po videokonferenci je tudi obiskala slovesnost v spomin na Jezusovo smrt in Desicar je dovolila, da uporablja njeno internetno povezavo za oznanjevanje.

 »Tako sem hvaležna Jehovu,« pravi Desicar. »Hvaležna sem tudi starešinam v moji občini, da so bili tako spodbudni. Pomagali so mi, da spet uživam na oznanjevanju.« (Jeremija 15:16) Desicar še naprej pionira in neguje zanimanje ljudi, ki jim je oznanjevala po sporočilih.